Menim, da sem se izobraževal drugače, namreč na kongresih in različnih seminarjih, veliko sem tudi sam bral in študiral. Bil sem vedno neskončno radoveden in tako sem si nabral tudi precej strokovnih referenc. Saj ne rečem, da me ni mikalo nadaljevati študij, v začetku 90. letih sem tudi resno poizkušal delati doktorat na fakulteti za šport, a mi ni uspelo. O konkretnih razlogih ne bi govoril, a najbolj na kratko bi jih označil kot »nestrinjanje akademske sfere z mojimi nazori«. Verjetno mi je pri karieri na področju športa škodila tudi moja filozofska usmeritev, toda sam tega prav nič ne obžalujem. Verjetno pač akademska kariera ni zame. Tudi zato, ker bi potem verjetno moral sodelovati v različnih odborih in komisijah, ki sprejemajo tudi take odločitve, s katerimi se sam nikoli ne bi mogel strinjati in zato tudi ne sodelovati. To so namreč odločitve, ki večkrat oškodujejo boljšega strokovnjaka na račun slabšega v imenu nekih višjih interesov. Morda je to neizogibno, a zame to ni. Jaz želim ohraniti svoboden duh. Za mene je poglavitno to, da imam z akademsko sfero zelo dobre stike - v kolikšni meri ji tudi sam pripadam, čeprav nisem ne redni in ne izredni univerzitetni profesor, je obrobno vprašanje.