Nagrada za najboljšo prozno knjigo (letos je bila podeljena sedmič) je bila vedno večji kamen spotike od druge, mlajše nagrade za publicistiko, ki letos praznuje tretji rojstni dan. Po pričakovanjih je bila za najboljšo publicistično knjigo nagrajena knjiga spominov Zgodovina iz bližine (Povijest izbliza) Dušana Bilandžića, medtem ko je nagrada za prozo izzvala precej večje presenečenje, celo pri samem lavreatu Vladu Buliću, čigar roman (ki je hkrati tudi Bulićev prozni prvenec) Potovanje v srce hrvaškega sna (Putovanje u srce hrvatskoga sna) je nastal na blogu. Za favorita v javnosti je veljal Igor Štiks, mladenič, ki trenutno v Chicagu dela doktorat, saj je za svoj rahlo staromoden roman Elijahova stolica že dobil nagradi gjalski in kiklop. Za tihega favorita iz druge vrste je veljala tudi dramatičarka Ivana Sajko s svojim romanom Rio bar, ki je napisala rahlo avtističen in hermetičen konceptualni roman. No, več kot prepričljivo (s štirimi najvišjimi ocenami od sedmih članov žirije in zelo visokimi ocenami preostalih treh članov) je 50.000 kun (malo manj kot 6800 evrov) letos odnesel bloger Bulić. V redkobesednem zahvalnem govoru je povedal, da ga je zmaga presenetila, in dodal, da mu pomeni še posebno njen finančni del velik motiv za nadaljnje pisanje, saj je trenutno nezaposlen. Vlado Bulić (rojen leta 1979) je pod psevdonimom Denis Lalić pisal izjemno bran blog Pušiona, hkrati pa je Denis Lalić tudi glavni junak njegovega romana. Potovanje v srce hrvaškega sna prinaša razvoj Denisa Lalića od zgodnjih let prek šole v Splitu in študija v Zagrebu do zaposlitve na internetnem portalu in trenutka, ko potrka na vrata uspeh nova služba menedžerja, stalna punca in stanovanje v središču mesta. Ob intimni zgodbi pa Bulić ves čas prepričljivo secira politični in socialni background današnje Hrvaške, z velikim smislom za realno, filtrirano skozi junakovo (generacijsko) optiko. Bulić je kritičen do travmatične politike zadnjega desetletja, do kapitalizma na domači način, od tistega, ki se kaže v hitrem prehodu iz politično odvisnega v tabloidno novinarstvo, do absurdnosti v firmah z angleškimi imeni in balkanskim načinom dela. Bulić je svež literarni glas generacije, ki je vojno opazovala iz otroške perspektive. To, da je pred romanom izdal prav tako nagrajeno zbirko pesmi, da ureja časopis Libra libera in piše blog, potrjuje dejstvo, da tokrat Jutarnji list ni nagradil »one hit wonder«.