Nočni potop je vedno nekaj posebnega. Nekaterim tema in globina skupaj povzročata občutek utesnjenosti, zato se za nočno potapljanje ne odločajo. Seveda je zaradi ekstremnih okoliščin potrebna najvišja stopnja varnosti in izkušenj. Potapljaško opremo je treba pred potopom še posebej natančno pregledati, baterijska svetilka je obvezna, pa tudi teren je treba dovolj dobro poznati. Zato sva si ob popoldanskem potopu z Borisom steno ob otoku Mrtvac na Kornatih še zlasti natančno ogledala. Pas med 15 in 20 m se nama je zdel za nočni potop dovolj zanimiv, saj je bilo na teh globinah poleg številnih gorgonij tudi precej lukenj v steni. V njih pa se ponavadi zadržujejo številne kozice, raki, hobotnice in seveda ribe pri nočnem počitku. Popoldanski potop sicer ni bil nič posebnega, saj nisem odkril ničesar, česar ne bi videl že med prejšnjimi potopi. Zato sem tudi v potapljaški karnet, kjer beležim svoje potope, zapisal »nezanimiva stena«. Kako so stvari relativne, sem dojel po deseti uri zvečer, ko sem se skupaj z Borisom potopil v temo. Po nekaj zamahih s plavutmi sva že bila ob steni, ob kateri sva se po dogovoru spustila do 20 m. Tu pa so se začela presenečenja. Stena je ob svetlobi svetilke dobesedno zažarela v vseh mavričnih odtenkih. Spodnji del stene, poraščen s travami, je žarel v divje zeleni barvi, rumene in vijoličaste gorgonije so krasile z različnimi rdečimi, oranžnimi in modrimi spužvami obraslo steno. Presenečen nad barvitostjo stene sem podzavestno zadrževal dih (kar sicer pri potapljanju ni priporočljivo) in nemo občudoval steno. Po nekaj zamahih s plavutmi na rdeči steni opazim prav majhno hobotnico, ki se je sramežljivo skrivala, dokler ni začutila, da jih ne preti nobena nevarnost. Tudi njej je božanje med očmi zelo godilo. Nedaleč stran opazim dva brizgača, ki plezata po strmi steni navzgor. Da jih ni priporočljivo stiskati, sem se že naučil, saj pri tem izločajo velike količine črevesja bele, izredno lepljive snovi.