Koren ali korenje - druga imena so še: navadni koren, mrkva, merni, merlen, merlin, mrkevca, mrkelj, mrkuca, svinjski koren, lat. Daucus carota L. - je tudi zdravilo, a zanj le malokdo ve. "Da se korenje žge za okusno kavino primes, to ponekod še vedo. Da se kuha iz njega nat, kar je staro ime za nadzemne dele repe, korenja, ki je, kot pravijo, še bolj okusna kakor prava špinača. Redek pa je med nami, ki bi vedel, da je korenje, surovo ali kuhano, cenjeno in dobro zdravilo za vodenične, žoltenične, bledične, zapečene in glistave. Na splošno je korenje krepka in zdrava jed, noseče žene naj ga pogosto uživajo. Glistavim otrokom dajaj na tešče surovega korena ali njegovega soka. Za hripavico ali kašelj in nahod kuhaj korenje na medu. Za zabasana pljuča in čreva užij po tri žlice soka na dan. Za žolčno mrzlico, sušico in žolčno sušico uživaj na dan po čašico kuhanega soka, in to tako dolgo, da ti bode odleglo. Korenčkov sok zakuhaj v jeseni s kandisom in imela boš zdravilo za suh kašelj, bodec, težko sapo, grižo." Tako so pred osemdesetimi leti pisali o korenju. Dandanes vemo o njem dosti več, tudi to, da vsebuje rumenilo, karotin. To je provitamin vitamina A, zanj pa vemo, da deluje na rast in obnavljanje povrhnjice, zgornje plasti kože, pa tudi sluznice. Pospešuje tudi rast in razvoj organizma, zato tako prija otrokom. Krepi še odpornost proti nalezljivim boleznim in je torej kot nalašč za zimsko obdobje. Vpliva na presnovo ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob, kar se pozna ne le pri dobri prebavi, ampak tudi pri dobri presnovi. Pomanjkanje vitamina A se kaže v poškodbah kože in še posebno očesne sluznice, v poškodbah dihalnih, prebavnih, sečnih in spolnih organov.