Okrogla miza je svojo »veličastnost« ohranila v glavnem v tujini, na Poljskem je kmalu postala žrtev kritik dela javnosti. Politični tednik Po Prostu je le slabi dve leti po njej zapisal, da je okrogla miza »iz sedanje perspektive v najboljšem preživeta, v slabšem - neizkoriščena priložnost, v najslabšem vrsta tržnice.« Marsikdo jo zato danes pojmuje kot show, propagandno predstavo ali, še bolje, nekakšno dimno zaveso za to, kar se je dogajalo v ozadju, to pa že po definiciji ni moglo pomeniti nič dobrega. Po tej različici naj bi v resnici prišlo do sporazuma med vladajočo partijo in »zmernejšim« (beri levičarskim) delom opozicije. Ta naj bi del oblasti prejela v zameno za varnost in ekonomske privilegije odhajajoče nomenklature. Za dokaz navajajo primere, kot je usoda tiskovnega predstavnika generala Jaruzelskega Jerzija Urbana, ki je zdaj eden najbogatejših Varšavčanov in hkrati lastnik provokativnega tednika Nie. K temu sklepu vodi tudi za marsikoga prevelika usmiljenost bivših zapornikov do oblastnikov; procesi zoper generala Jaruzelskega in Kiszczaka so bili zaradi njune bolezni in pomanjkanja dokazov zaustavljeni. »Oproščamo in pozabljamo lahko samo v lastnem imenu,« na to pravi Czeslaw Bielecki. Kot dolgoletni aktivist Solidarnosti je leta 1995 ustanovil desničarsko stranko, sestavljeno iz nekdanjih soborcev. Ta je zdaj del vladajoče zveze desnih strank AWS: »Naš prezgodnji ekumenizem nas je drago stal. Nismo izvedli niti tihega čiščenja družbe niti dekomunizacije, ki je ostala omejena na desovjetizacijo.«