Predstava v režiji Dušana Mlakarja je prizore z Ivanovom, tako imenovanim likom odvečnega človeka iz ruske literarne zgodovine, ilustrativno podčrtavala z asketsko, puščobno sceno (Sanja Jurca Avci), skupinske prizore pa s stilno opremljenim interierjem. Čehov je v svojem drugem dramskem delu šele gradil svojo kasnejšo, bolj prefinjeno in izdelano dramsko poetiko, zato so v tem delu šivi med obema svetovoma anekdotičnim, ki opremlja lik Ivanova z vsemi mogočimi vplivi zunanjega okolja nanj, in osrednjim, ki se ukvarja s psihologijo osrednjega lika še precej okorni, kar je še ena zadrega, lastna samemu tekstu. Pravega, organskega stika med tema dvema svetovoma, razen nekaterih karakternih paralel z drugimi liki, pravzaprav ni. Ivanov je obdan s figurami iz provincialnega življenja, manj in bolj omikanimi. Vendar vsaka s svojo socialno vlogo tvori del mozaika, pri katerem pa Čehova oblastna hierarhija niti malo ne zanima. Epizodni liki so zastavljeni tipsko, komedijsko oziroma celo melodramsko v svoji shematični vlogi, medtem ko je Ivanov izrazito tragičen lik. Njegova dramska eksistenca je zgolj nenehno samospraševanje o vzrokih za njegovo ravnodušnost. Ivanov ne razume samega sebe. Neprestano vrta vase in se vrti okoli svoje osi vse globlje in globlje. Tako postanejo njegovi govori pravzaprav epsko razvlečeni v monolog, ki se iz zaprepadene ugotovitve o duševni praznini, ki ga peha v občutek globoke krivde, spusti do končnega samomora.