Gre za prvo dramo Mirčevske, sicer avtorice več kot desetih iger, pri nas pa bolj znane po njenem dramaturškem delovanju, ki je uprizorjena na odru ljubljanske Drame. Kakor ugotavlja Barbara Korun, ki je pri predstavi sodelovala kot dramaturginja in lektorica, gre za posebno vrsto fantastičnogroteskne moralitete, ki jo je mogoče po nekaterih značilnostih (kot je denimo motiv kanibalizma) primerjati s Strniševimi Ljudožerci. »V središče te drame je postavljena lakota kot nekakšno gonilo človeškega sveta; njen glavni junak je brezimnež, ki je v svojem nenehnem hlastanju pojedel celo lastno ime – kot tak je seveda podoba slehernika, ki išče svojo resnico in poskuša nemara prav skozi obsesivno konzumacijo vsega, kar ga obdaja, priti do svoje resnice.« Korunova je dodala, da je v besedilu zaobseženo marsikaj: tragični, komični in groteskni elementi, citati reklamnih sloganov, vsebine, ki segajo od mitoloških do popkulturnih, predvsem pa živahna jezikovna podoba, ki ponuja nekakšen mozaik slovenščine kot jezika v svojih različnih legah. »Zanimivo je, da besedilo vsebuje razpoke, ki se pokažejo skozi fantastično odmikanje od realnosti in omogočajo prodor v podtalne povezave med nastopajočimi liki.« Ti so sicer precej abstraktni in »očiščeni« do te mere, da delujejo skoraj kot simboli; glavna naloga režiserke in igralcev je bila, da so tem likom poiskali neko »živost« in »meso«, s tem pa tudi drami kot celoti oblikovali neko konkretno obliko. »Najprej smo nabirali, potem prebirali in na koncu izbrali,« je postopek oblikovanja predstave povzela Andreja Kovač.