V redakciji Rodea smo dolgo nihali med obiskom prejšnji četrtek napovedanih koncertov: bi konjenica odpeketala na rokerje v Orto in spet klela tamkajšnjo klimo ali bi se šla transirat in novodobno poduhovljat v Gala Halo? Na srečo je razlika v striktnosti med urnikom institucij omogočila ogled obeh četrtkovih atrakcij in težko je soditi, katera je bolje dela želodcu. Yeah, Cocknoose, kanzaški tetoviranci, katerih člani izgledajo kot bikerji, white trash zanemarjenci ali gorjanci iz filmov, katerih basist, Widowmaker, poka možate grimase in si teatralno, kot wrestler, poljublja bicepse, so pravi podenrokerji. In ga dovolj živo in zavzeto, z dovolj prečikanim in prepitim in presenetljivo razločnim vokalom žgejo čez izvorno rokersko tematiko: alkohol, ženske in težave z avtoriteto, s povednimi coverji vred. Čeprav jih po zadnjih raziskavah ne bi imel za sosede, bi jim človek kar verjel, še raje kje, kjer bi Cocknoose trčili ob domačo rokersko ali vsaj gorjansko subkulturo, kar se jim je obetalo naslednji večer v Ilirski Bistrici. Čeravno v prestolnici tisti večer ni bilo najti živahne podenrokerske podstati, je madžarski ansambel Korai Öröm, verjetno zahvaljujoč poletnemu nastopu na Trnfestu, v Gala Hali na Metelkovi zbral čisto spodobno število obiskovalcev in jih celo pripravil do valovanja. Kako ne bi, ko pa s pridom stoji na presečišču usodnih vplivov: novodobne, s potovalno strastjo tukajšnjikov uglašene nagnjenosti do eksotičnih glasbil, drugogodbene žilice za etno in posebej balkan ter komaj prebijajočih se obredij združenih sil transijade. Osmerica, ki prisega na kitare in šele potem brklja po sintetiki, didgeridoojih in piščalih, med svojimi dubovskimi in odtrensanimi dostikrat potegne na Silo ali Kong, kadar zdrsne v najbolj scuzane in omledne klišeje in balkanski »melos«, pa se zdi, da so Ozric Tentacles imeli vsaj distanco, ampak bes me plentaj, če ne oddaja neprimerno močnejšega gruvanja od velike večine transerskih veselic. Pleme, ki obeta?