Vsi imamo željo po notranjem miru in harmoniji, je pa veliko poti, kako to doseči. Ljudje od zunaj si življenje v samostanu pogosto predstavljajo zelo skrivnostno, mistično, en sam mir, molitve in meditacije, nobenih težav. V bistvu pa ni človeškega življenja brez pretresljivih, močnih stvari, ki se ti zgodijo, da rasteš. Lahko se sicer odločiš za umik, da se boš v miru poglobil vase, toda nikoli ne more biti cilj lasten mir, lastna blaženost. Ko sem z iskreno željo hotela spoznati božjo voljo, prepoznati svoj delček v mozaiku, kamor sem vpeta, ko sem tu naredila korak naprej, je bil sad prizadevanja večji mir v meni. S tem je vedno povezana neka naloga. Te stvari ti nikdar niso dane, da bi jih imel zase, da bi se »nekam parkiral« in to užival. Življenje v samostanu je prav tako delovanje, nenehna rast in zorenje tudi skozi težave ter delovanje za druge, prepoznavanje dobrega v drugih in božjega v drugem človeku. Zame je pristna duhovnost tista, ki prinese sadove, tudi drugim. Čutim, da je največja naloga pomagati drugim priti v stik z lastno notranjostjo, najti svojo pot, pomagati sprožiti moči v človeku, da lahko začne sam uresničevati svoje poslanstvo. Mir, harmonija in sreča pridejo takrat, ko ravnaš v skladu s seboj, z notranjim glasom, ki te vodi in ti govori, kdaj, kako in kaj.