Opredeljevanje nacionalnega interesa in njegovega uveljavljanja mora še posebej pri majhni državi in narodu temeljiti na ofenzivnem, in ne na defenzivnem izhodišču. Vsaka načelna ali dolgoročna usmerjenost samo v ohranjanje nekega stanja (da ne omenjam poskusov vračanja obstoječega stanja v preteklost), brez realno prisotne in izvedljive ambicije v ofenziven razvoj, vodi v končni posledici k zmanjšanju potence neke države ali naroda. Ta ofenzivnost se na primer lahko konkretno izrazi s tem, da se ne ohranjajo samo že obstoječe specifične manjšinske strukture (kar je slučaj v zadnjih dveh desetletjih), ampak da nastajajo nove - kot na področju znanosti, šolstva ipd. To še posebej velja za slovensko manjšino, vendar pa tudi za matično Slovenijo, ki je bila ves čas do leta 1941 v stalni strateški defenzivni poziciji z znanimi rezultati. Moderna varianta takšne strateške defenzivnosti se kaže med drugim v ne tako osamljenih "realističnih" ocenah o nezmožnosti našega specifičnega državnega, civilizacijskega in narodnostnega preživetja in uveljavljanja na ravni moderne globalne komunikacijske družbe. Gre za moderno varianto in zgodovinsko ponavljanje znanega Dežmanovega sindroma slovenskega liberalizma 19. stoletja, ki je na videz, spričo kompleksnosti položaja v svetu in pri nas, racionalna, a brezizgledna reakcija na alternativo zaprte, v preteklost zazrte vizije tedanjega in sedanjega klerikalnega konzervativizma oziroma nacionalistične ekskluzivne paranoje.