Stare knjige so se začele nabirati pri meni nekako same od sebe in šele potem sem se zavedel, da to počnem namerno. Spomnim se prvega zavestnega srečanja - bila je prva izdaja Cankarjeve Nine. Do takrat sem poznal Cankarja samo iz bolj ali manj razkošnih izdaj in knjige so bile zaradi spremnih besed in dodatkov precej debele. Tukaj pa je bila pred menoj drobna knjižica, skoraj kot kakšen brevir, takšna da se ti izgubi v dlaneh in jo moraš kar naprej otipavati, da vidiš, če je še sploh tam. Tisto kar me je vznemirilo, je bila misel, da je točno tako knjigo položil Schwentner na dan izida v izložbo in da je šla mimo mlada gospica, mogoče intelektualka - učiteljica in jo je kupila. Potem jo je položila na plapolajoče nedri, z razprtimi prsti jo je pridržala in komaj čakala, da pride do Tivolija in sede pod cvetočo češnjo in začne.... »Zakaj si pogledala tako plaho? In roke se ti tresejo, Nina!« Lahko pa je bilo čisto drugače - šel je mimo debel gospod, zagledal je knjigo in je debelo pljunil, rekoč: »Nesnaga!« Kakorkoli - bili so ljudje tistega časa in jih več ni, knjiga pa je ostala.