Tovariš Ištvan, domnevamo, je obstal pred policami z nekaj žaklji boljše moke, rumenim maslom in debelimi jajci kokoši, ki so še lahko cenile okusnost in redilnost črvov na kmečkem vrtu, v kotu je bila kangla mleka, namolzenega prejšnji večer na planini, zraven latvica smetane. In, denimo, vanilin, rekviiran ostanek nekdanjega gestapa na Bledu. Uspešnica s konca 19. stoletja, ko je fina drobna zrnca iz naravnih vanilijevih strokov zamenjal trikrat močnejši umetno pridobljen etilni ester vanilin, a je kljub temu le ena sama nota v primerjavi s simfonijo naravne arome. Orehov ni, čokolade tudi ne, marcipan je v tistem času le papirnata romaneskna omemba, kokos, banane ali celo ananas pridejo z neuvrščenimi. Ištvan, čigar rojstni dan 17. septembra bivši sodelavci vsako leto hvaležno počastijo s svečko na grobu, se sedaj odloča, kaj iz redilnih, a dolgočasnih sestavin speči za tovarišice po večerji, medtem ko se bodo tovariši zadovoljili s kako grenčico za digestiv. Moški tedaj še niso marali sladkega.