Andreju predagogika v pusti, avtoritarni instituciji gotovo ni bila kreativni izziv. Iz ljubezni do mladih ljudi si ga je moral izmisliti, v zadovoljstvo učencev in v grozo poklicnih kolegov. Ko pa ga je pozneje preusmeril v kreacijo novega na področjih, prostih toge politične kontrole, se je odprlo. Danes ima v žepu številne zlate medalje, ki jih je za razvoj sodobnih elektromotorjev dobil na svetovnih razstavah inovacij, njihove nadaljnje izpopolnitve (njegovo uradno delo poteka na Inštitutu Jožef Stefan) je finančno podprla japonska tovarna robotov, Andrejev končni in želeni cilj pa je, da njihova vgradnja v avtomobile omogoči izdelavo prvih elektromobilov, to je električnih vozil nove generacije. Čeprav je njegova specializacija teoretična fizika (ravno te dni bo izdal knjigo Magnetni vozli ), piše tudi pesmi, pravljice in eseje, včasih še vedno igra kitaro, veliko časa pa preživi v naravi, kajti, kakor pravi, je dialog z dušo narave neobhoden za raziskovalca v naravoslovju. Posebno drage so mu Bloke, za katere meni, da so slovenski Tibet. Ne, nima debelih očal, kot naj bi jih imeli znanstveniki, živi pa skromno, kot živijo idealisti in fantasti, v podnajemniški garsonjeri.