V naslednjih dneh deževne jeseni se je rajski vrt iz zavoja ob reki prenesel v župnišče, ležala sta v njegovi sobi, se ljubila, gledala ali spala, vedno zavita v slepo usodo, žarečo nad njima kot deževni oblaki nad mestom. Nasja korak pred očetom, vedno z isto predanostjo, za katero je vedel, da ni bila rojena zanj, temveč je med poskakovanjem skozi dneve naletela tudi nanj in ga v tistih jesenskih nalivih vzela k sebi in mu nudila svoje izobilje. Ni on sejal prostorov, Nasja jih je nosila v sebi in mu jih odpirala, vse je bilo le zasanjano postopanje po njej.