Posestvo D’Yquem je veliko 113 hektarov, od katerih jih sto rodi, drugi so opuščeni oziroma jih obnavljajo. Skrivnost tega sladkega vina je kajpak v prvi vrsti v »terroiru«, torej srečnem spletu vremenskih razmer ter kemične in fizikalne sestave tal. Toda ključno vlogo igra plesen. To ni tista, ki se je ob deževnih jesenih boji vsak vinogradnik, ampak tista, ki se je veseli. Ime ji je botrytis cinerea. V času zorenja »naluknja« grozdno jagodo, spremeni se količina sladkorja, kislin, skratka, da ne bom zašel v strokovne podrobnosti, z grozdjem se nekaj zgodi. Zato ima vino celo po več letih značilen okus in vonj, pogosto tudi po stari lekarni… Plesni godijo mrzla jesenska jutra, topli popoldnevi in zlasti vlažna meglica, ki lega nad regijo zaradi ne prav oddaljenega Atlantika (v Avstriji je to Nideržinsko jezero, kjer tudi znajo pridelati izjemna sladka vina zaradi te plesni, pa seveda pri nas, čeprav so razmere v Sloveniji le redkokatero jesen idealne). Grozdje seveda ne gnije naenkrat, ampak tu in tam. Zato traja trgatev tako dolgo. Pobirajo samo plesnive, skrotovičene jagode, podobne rozinam. In to ročno! Noben stroj ne zna ločiti sicer zdravih, sladkih jagod od plesnivih. Od tod tudi cena. Včasih imam v življenju srečo. Ker seveda nisem novinar New York Timesa ali veletrgovec, me na gradu niso bili voljni sprejeti. Tam gostijo samo milijonarske veličine ali pa turistično »rajo« po skupinah. Toda pod vinogradi najboljše lege, imenuje se grand cru classé, leži posestvo Clos Haut Peyraguey. Natančno na sredini najimenitnejše D’Yqemove lege ima lastnica tega majhnega posestva dober hektar v obliki trikotnika. Tam prideluje semillon in sauvignon, torej sorti, iz katerih nastane sladko vino sauternes: tri četrtine semillona in četrtina sauvignona. Njen 1er grand cru classé je bil zame finančno vzdržen. Za steklenico letnika 2003 sem dal »samo« 40 evrov. Vino za velike praznike, vino, ki bo boljše čez leta, desetletja, veliko desetletij. Če bom še živ in zmogel dovolj strpnosti, da se ga ne bom pritaknil, seveda.