Ne nazadnje se je ta problem v vsej svoji razsežnosti pokazal prejšnji teden ob "zgodovinskem obisku" ameriškega predsednika Billa Clintona. Vsem možnim interpretacijam in razumevanjem prihoda predsednika najmočnejše države v deželo, ki so jo ameriški časniki locirali in definirali kot državico, manjšo od New Jerseya, navkljub je ocena tujih in domačih komentatorjev in javnosti soglasna: obisk je velik uspeh, velik diplomatski preboj majhne države. Clinton je z jasno aspiracijo prišel Sloveniji in svetu povedat, da je Slovenija svetla izjema med državicami, ki nastajajo na pogorišču nekdanje Jugoslavije. To je povedal z nam dobro znanimi besedami, ki sta nam jih v zadnjih letih prodajala predsednik države in predsednik vlade: Slovenija je zgodba o uspehu. In še bolj konkreten je bil: "Pred osmimi leti je Milošević napadel tudi vašo državo. Vendar ste se ubranili. Zagotovili ste si svobodo. In prisegli ste, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo." Tem nič kaj splošnim ocenam, kot se tolaži Janša, je sledil gromek aplavz. So ljudje prepoznali citat? No, nobenega dvoma ni. Ne samo da je Clinton prestopil mejo splošnega, celo opredelil je, kaj je tisto (in s tem, kdo so akterji), kar nas loči od preostalega dela nemirne jugovzhodne regije: "Rad bi tudi poudaril, da si želimo, da bi Srbija postala del nove Evrope, vendar mora Srbija obrniti hrbet Miloševićevemu morilskemu režimu in stopiti na pot, ki si jo je izbrala Slovenija. Pot, na kateri ljudje pozabijo na stare razprtije in črpajo moč tako iz medsebojnih razlik kot iz skupnih vrednot." Morda je ta stavek celo ključen v celotnem govoru. Clinton nam in svetu ni prišel povedat, da je Slovenija "succces story" zato, ker dosega najvišji BDP v deželah v tranziciji (to za ameriško glavo ni vzrok, ampak posledica zgodbe o uspehu), ampak zato, ker je po Clintonovi oceni presegla "stare razprtije" in "črpa moč tako iz medsebojnih razlik kot iz skupnih vrednot". Kakorkoli že lahko z večjo ali manjšo distanco ocenjujemo sodobno vlogo in podobo Združenih držav in njenega predsednika, pa je ta stavek resnično mala šola demokracije, v katero bi se lahko vpisali mnogi, od Janše, zagnanih televizijskih novinark do slovenskih "pesnikov". Sploh se zdi, da so "književniki" prevzeli od revolucionarjev vlogo čuvajev javne morale in lika države. Tako kot vam je prej vselej zmanjkal kakšen Nemec ali domobranec, ki ga niste ubili med vojno (ali vsaj takoj po vojni), da bi smeli enakovredno participirati pri oblasti, vam sedaj književniki a la Šeligo govorijo, da naš svet prevzemajo oblastniki, ki ga niso naredili. Kako jim pojasniti, da v demokraciji prevzema oblast tisti, ki je na volitvah zmagal, ne pa tisti, ki je domnevno ta svet ustvarjal? Pa še o stvariteljih našega sveta bi se bolj težko dogovorili. Človeški spomin je pač daljši in bolj večplasten, kot bi si nekateri to želeli. In v demokraciji tudi ni drugih in prvih bregov, kot nam v navdušeno pristranskih komentarjih sporočajo novinarke (po definiciji nevtralne) nacionalne televizije.