Sredozemsko kuhinjo določajo, ji dajo pečat, značilne sestavine iz bogatega morskega in obmorskega okolja. Vseh, tisočerih, ni mogoče našteti. Vsaj nekaj pa jih bom le poskusil najti v njim ljubem okolju. Med sinjim nebom in rodno zemljo uspevajo oljke, smokve in trta. V slanem vetru se zibajo žitarice, nihajo oranže, limone in kivi, le malo dalje, pa še vedno ob morju, trepetajo nežne marelice. Iz rodne prsti poganjajo čebula, česen, paradižnik in jajčevci. V prsti pa čakajo skrivnostni tartufi. Beli kamen dišeče zarašč ajo rožmarin, lovor in sivka. Dragocen dež zaliva lubenice, cukete in jajčevce. Na sončni pripeki zorijo lešniki, kostanji in mandlji, zraven pa tudi okusne pinjole. V redkih gozdičkih se skrivajo gobe. Po zraku se blago raznaša vonj kopra, oranžnih cvetov in mladega pehtrana. V vsakem vremenu pridni ljudje nalovijo še ribe. V temnih nočeh se z barkač lovijo sardele, inčune in tune, v svetlejš ih ostale, kar z roko nabirajo morske sadeže. V košarah so školjke in polžki, pa raki in ježi. Drobnica že tisočletja obrača pusto kamenje po strmih pobočjih. Da bi dosegla kaj trave in listja, se mora zelo potruditi. Zato je njihovo meso skoraj brez maščobe. Ni redko, da za kamnitimi ograjami še vidimo domače kokoši. Vse te dobrote iz širnega okolja, iz morja in z obale, se že tisočletja srečujejo le v enem prostoru, v čudežni kuhinji. Tam Sredozemci z njimi skrbno ravnajo. Z izvirno in enostavno pripravo so se domislili tisočerih jedi in z njimi očarali svet. Vsa pestrost jedi pa ne izvira le iz narave. V jedi so obmorci skozi stoletja vnesli še sebe, svoj čut, svoj duh in svoj znoj. Prav zaradi tega, ali pa le zaradi tega so jedi bogate.