Po dobrih sedmih ure hoje smo prispeli do koče Geitryghytta, kjer smo prespali in naslednji dan nadaljevali pot po dolini Auerlandsdalen in naprej vse do Osterbohytta, oddaljenega za deset ur hoje in meditacije v naravi. Tempo je bil povsem norveški in povsem v skladu z njihovim rekom "take it easy". Vsak večer, ko smo se ustavili v koči, sem se po večerji izmuznila ven. Sama. Izbrala sem si najvišji hrib v bližini in zlezla prav do vrha. Z vetrom sem zrla proti dolini, nikjer sledu o kakršni koli civilizaciji daleč naokoli. Veter je bril in prinašal s seboj tudi kapljice dežja. Z vrha sem zrla v jezero daleč pod seboj, ujeto med s snegom pobeljenimi pobočji. Pridružila se mi je kavka, ki je sedla na velik kamen, nedaleč proč od mene. Tak mir je tukaj gori. Čeprav so me kapljice dežja bičale v lica in me je veter prepihal do kosti, sem bila srečna. Čutila sem se živo veliko bolj kot v belem plašču doma. Sonce se je trudilo prodreti skozi goste oblake, čez hribe se je zarisala mavrica...