Poleg tega v vsakdanjem življenju velikokrat pozabljamo na naravo in njeno moč. Če dežuje, imamo dežnike, če piha, se umaknemo v notranjost, in če nas zebe, se pač topleje oblečemo. Na jadrnici pa človek doživi naravo v prvotnem pomenu besede. Ko je morje mirno in zunaj sije sonce, je jadranje lahko podobno idili, kadar pa doživimo nevihto, ki jo navadno spremlja še močan veter, se pokaže, iz kakšnega testa smo. Deset ali več metrsko jadrnico premetava kot lupino, veter in dež bičata obraz in telo ter pred sabo ne vidimo več kot nekaj metrov. V kosti se poleg mraza zaleze strah in takrat resnično občutimo, kako majhni smo, ko narava pokaže svojo moč. Veliko ljudi takrat prevzame panika in niso redki primeri, ko so jih morali tudi privezati na krov, da niso v brezupu skočili v morje ali naredili kakšne druge neumnosti. Kljub temu, da je Jadransko morje v primerjavi z oceani majhna luža in na njem ne moremo doživeti viharjev, s kakršnimi se borijo jadralci na oceanih, nam lahko dodobra pokaže zobe in nas nauči spoštovati zakone narave, ki jih vse prevečkrat kršimo.