Bojazni dežurnih skeptikov so se začele hitro uresničevati. Še ne mesec po tistem, ko je ameriški senat s 75 proti 23 glasovom sprejel neobvezno resolucijo o decentralizaciji Iraka, ki sta jo družno sestavila demokrat Joe Biden in republikanec Sam Brownback, se je njun remake možnega daytonskega miru med etničnimi in verskimi skupinami sfižil ob vse bolj realni možnosti, da se bo državljanska vojna prelila v širšo regijo. Za 27 do 36 milijonov Kurdov (gre za oceno, kajti popisni podatki so zelo popačeni) se je namreč na obzorju izrisala edinstvena zgodovinska priložnost, da se popravijo krivice po prvi in drugi svetovni vojni, ko so ostali drobiž v kupčijah velesil. Toda krčmar med Kurdi je še vedno Turčija, ki je že izstavila račun, na katerem je polovica kurdskega življa, ujeta v njene meje, napitnina, ki si jo Ankara avtomatično pripisuje za svojo strežbo Zahodu na Bližnjem vzhodu.