Tako brez zadržka in mimogrede, kot sem pred časom na Prešercu podpisal peticijo za javno šolo, nisem parafiral še nobenega papirja. Šolski minister, s katerim sem se oni dan prisrčno pozdravil na račun časov, ko se je na istem igrišču kot jaz družil s starejšo vodmatsko hipijevsko sekcijo iz Raja, sicer benti, da je peticija manipulacija, kar me pa ne zanima. Do šolskega sistemarstva sem kot pripadnik prve generacije usmerjenega izobraževanja, ki mi je preprečilo, da bi obiskoval želeno šolo, ki so jo socialistični šolski geniji za nekaj let ukinili, skrajno zaničujoč. In če mi je bilo v času vladavine LDS kaj res smešno, mi je bilo poslušati, kako so za vzgojo mladeži pristojni velepomembno izgovarjali besedo kurikularno. Kot kakšni tenisači, ki jim je uspela tranzicija na golf, so bili zadovoljni s tem, kako so zvalili ta kurikularni preko jezika, kar je bilo pa tudi vse. Pred dnevi sem se na primer pogovarjal z dvema strokovnjakoma za motiviranje delovnega procesa, ki sta mi povedala, da se mlade generacije, torej tisti, ki so v devetdesetih jamrali, da so preobremenjeni, na njih se je pa lepilo še morje psihologov in drugih šolskih strokovnjakov, počutijo, da »ful delajo«, bistveno prej od starejših, ki so domnevno odrasli brez pritiskov. V splošnem duhu časa in ne glede na šolski sistem je mladina razvila predvsem sposobnost za lastni P.R. in nič več od tega. In v tej zgodovini šolskega sistemarstva se Bojazni dežurnih skeptikov so se začele hitro uresničevati. Še ne mesec po tistem, ko je ameriški senat s 75 proti 23 glasovom sprejel neobvezno resolucijo o decentralizaciji Iraka, ki sta jo družno sestavila demokrat Joe Biden in republikanec Sam Brownback, se je njun remake možnega daytonskega miru med etničnimi in verskimi skupinami sfižil ob vse bolj realni možnosti, da se bo državljanska vojna prelila v širšo regijo. mi zdijo zasebne šole vrh škodljivosti. Natančno tisto so, kar si od kapitalizma najmanj želim. Iz strogo sebičnih vzgibov. Ker se mi zdi pomembno, kakšne vrste liki me bodo čez dvajset let, če mi bo takrat celo uspelo postati starec, obkrožali. Kako komunikativna bo z mojim jezikom njihova govorica. Koliko bom še razumljiv jaz njim in oni meni. In misel na našopirjene ege siceršnjih bedakov z raznimi spričevali, v kar zasebno šolstvo po moje vodi, ni spodbudna, pa čeprav se je ta proces že tako ali tako začel dogajati znotraj javnega sektorja, kjer, kot slišim, dandanes starši bežijo z zabav, ker morajo svojim otročičkom še napisati domačo nalogo. Kvaliteta javne šole po mojem sploh ni toliko v njenem učnem programu ali v učiteljih, temveč v tem, kaj se dogaja zunaj nje, na hodnikih, na straniščih, pred šolo, na igrišču, v parku. V mešanju, živžavu med glavnim odmorom. Tam zunaj so znanja in informacije, ki oblikujejo človeka, skozi posle, stike, konflikte ter ljubezen z drugimi in z drugačnimi. Z vrstniki z drugačnimi starši, drugačnih socialnih statusov, etničnih porekel, veroizpovedi, političnih prepričanj, svetovnih nazorov. Kapitalističen vzgib k elitizmu je kontraproduktiven. Ne vem, ali gre za trač, mi pa zveni prepričljiva in razumljiva domnevna izjava nekega slovenskega kirurga, ki je menda dejal, da obetaven kader, ki je nad odprtim človekom sposoben dobrih odločitev, niti ni tisti z desetkami, temveč študentje s šesticami. In vprašal sem v soboto zvečer člane Truck Fightersov, famozno zvenečega švedskega stoner rockerskega kvarteta, ki bi znal v kratkem postati šampionsko velik, na kakšno šolo so hodili. Pričakovan odgovor. Na javno. Zasebne pač ne dajejo dobrih bendov. Da bi bile zasebne šole 100-odstotno financirane iz javnega denarja, je pa sploh sprevrženo. Kakšen luksuz je to, če je zastonj?