Med je najstarejše človeštvu znano sladilo. Je edino sladilo, ki ga lahko shranimo in uporabimo v enaki obliki, kot ga najdemo v naravi. Čebele spremenijo cvetno medičino v med, ki je pri običajni temperaturi tako rekoč nepokvarljiv. Človeku je znan že zelo dolgo, nekatere davne civilizacije so ga imele za hrano bogov, zato so ga uporabljali le v obredne namene. Stari Grki in Rimljani pa so ga začeli uporabljati kot sladilo. Šele v novejšem času je namizni sladkor (saharoza), ki ga dobivamo iz sladkornega trsa ali sladkorne pese, izpodrinil med kot najpogosteje uporabljeno sladilo. Čeprav danes uporabljamo tudi umetna sladila, ki so tisočkrat slajša od sladkorja, ima med še vedno posvečeno mesto. Je v glavnem mešanica fruktoznih in glukoznih kristalčkov v gostem sirupu (v 100 g medu je 38 g fruktoze in približno 31 g glukoze, preostalo so voda in nekateri drugi sladkorji). To mešanico čebele pridobijo s posebnim postopkom encimske pretvorbe saharoze, ki je glavna sestavina nektarja. V medu kot končnem izdelku je le še približno 1 % saharoze. Enostavni sladkorji so v celici redko v obliki molekul prostih sladkorjev. Navadno so vezani na druge molekule ali povezani skupaj v velike ogljikove hidrate. Za razlikovanje med različno velikimi ogljikovimi hidrati imenujemo monosaharidi tiste, ki so sestavljeni iz ene