Prav tako so še vedno spregledane površine, ki jih je človek, kljub dosegu sekire, dolgo ohranil naravno zaraščene. To so bila obraščena obrežja vodotokov, s poplavnimi gozdi, logi in močvirni travniki. Ti ostanki naravne združbe so razbijali in upočasnjevali tok vode v strugah, z mogočnim koreninskim spletom varovali brežine pred erozijo, zadrževali odvečno vodo in se tem kapilarno vlažili tla tudi daleč stran od struge. Poleg tega so slabili moč vetra in vlažili zrak. Toda enostranski in za dogajanje v naravi slepi »napredek« je posegel tudi v ta dragocena območja. Posekali so loge in obmejke ter z drenažo osušili obvodne površine. Kmetje so dobili očiščene površine in »izboljšana« kmetijska zemljišča, te posege je agronomska stroka imenovala melioracija, po domače urejanje strug. »Urejanje« strug poteka še dandanes in ga seveda financira davkoplačevalski denar, isti, ki kasneje odteka za odpravljanje s temi posegi nastalih problemov. Pri spremljanju nespametnih posegov, ki pojasnjujejo vprašanja o pojavljanju suše, smo tako prispeli do konca, ali bolje rečeno, do samega začetka novega problema, do zahtev po namakanju. V svetu so bili zgrajeni dragi namakalni sistemi, katerih edini poduk je razkritje neumnosti svetovne kmetijske politike. Vodo, ki smo jo poprej desetletja načrtno odstranjevali iz neke pokrajine, poskušamo sedaj za drag denar vrniti na isto mesto. V Sloveniji so vse glasnejši glasovi, da je to edina možnost, kako premagati grozečo kmetijsko sušo. Upam, da nas bo druščina narodov EU spametovala in ne bomo pristali na dokončno zaostrovanje problemov z vodo, ki jih namakanje prinaša. V EU je namreč prevladujoča alternativa vrnitev pokrajine v stanje, ko so bile struge še naravne. Prvi so s tem začeli Nemci, ko so začeli razbijati betonske oklepe vodotokov in s težko mehanizacijo rekonstruirati meandre rek ter na njihove osvobojene bregove zasajati obrežno vegetacijo. Natančni Nemci se pri renaturaciji vodotokov naslanjajo celo na stare fotografije krajine.