stane 2,3 milijona evrov, kar ne vključuje stroškov velikih električnih podcentral, potrebnih za delovanje elektromagnetnih polj. Dolgoročne prednosti, zatrjujejo zagovorniki, so kljub temu velike. Ne le da se čas potovanja v primerjavi s klasično železnico prepolovi, MagLev je čistejši in cenejši celo od potniškega letala in porabi petkrat manj energije na potnika kot letalo. Celotna vlakovna kompozicija stane nekaj milijonov evrov v primerjavi z 200 milijoni, kolikor jih je treba odšteti za boeing 747. Ob vznožju japonske svete gore Fudži, sto kilometrov zahodno od Tokia, leži turistično mesto Tsuru. Večji del 18,4 kilometra dolge testne proge MagLev leži pod zemljo. Na njej so Japonci pred nekaj meseci presegli svoj prejšnji Guinessov rekord in z MagLevom dosegli hitrost 581 kilometrov na uro. Zadnji rekord je znašal 552 kilometrov na uro. Kljub vsem tem karakteristikam so ustavili številne načrte za gradnjo podobnih daljših prog. To velja tako za načrtovano kitajsko različico med Pekingom in Šanghajem kot za nemško med Hamburgom in Berlinom. Gradnjo zadnje so zaradi morebitnih vplivov elektromagnetnega sevanja na divjad preprečili nemški zeleni. Gradnjo dodatnih prog MagLev so do nadaljnjega zadržali tudi Japonci, saj že imajo bullet train, ki vsak dan med Tokiom in Osako prepelje 300.000 ljudi. Eden od razlogov za previdnost z vlaki MagLev je tudi dejstvo, da ni jasno, kako bi proga, daljša od nekaj deset kilometrov, vplivala na okolje. Ali če malce poenostavimo in ponovimo besede Johna Witelegga, člana britanske stranke zelenih in nasprotnika futurističnih projektov, med katere zagotovo sodi supervlak: »Niti naloga države niti naloga davkoplačevalskega denarja ni, da bi plačevala prevelikim otrokom njihove igre s preveč resnimi igračami.«