Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 13. 9. 2002, s katero ji je bila zavrnjena zahteva za odpis davčnega dolga iz naslova pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z določbo 89. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 81/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju ZDavP), po kateri lahko davčni organ dovoli, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica zaprosila za odpis dolga iz naslova pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest v višini 19.360,00 SIT. Njeni vlogi ni bilo ugodeno, ker je lastnica premoženja večje vrednosti. S tako odločitvijo se strinja tudi tožena stranka in dodaja, da v zakonu, niti podzakonskem aktu niso določeni kriteriji na podlagi katerih bi bilo mogoče oceniti, kdaj bo izterjava davčnega dolga spravila v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Iz restriktivne dikcije navedenega člena je mogoče zaključiti, da zakon omejuje odpis davčnega dolga le na skrajne primere, ko bi bilo z izterjavo davčnega dolga ogroženo osnovno preživljanje zavezanca in njegove družine. Zato je glavni kriterij pri odločanju o utemeljenosti odpisa davčnega dolga dohodek družinskega člana v primerjavi z zajamčeno plačo. Razen tega je treba pri odločanju o utemeljenosti odpisa upoštevati tudi splošno premoženjsko stanje zavezanca in njegovih družinskih članov, višino davčne obveznosti ostalih družinskih članov in druge kriterije, ki vplivajo na zavezančevo sposobnost plačila davčnega dolga. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica sicer prejema socialno pomoč in nima drugih dohodkov, zato kriterija zajamčene plače ne dosega. Vendar pa je iz podatkov spisa razvidno, da je tožnica lastnica nepremičnega premoženja večje vrednosti, in sicer 8 ha 47 arov in 84 m2 gozdov, od katerih ji je bil za leto 2001 obračunan katastrski dohodek v višini 72.899,00 SIT. Zato je tudi po mnenju tožene stranke pravilna ugotovitev davčnega organa prve stopnje, da plačilo pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest v višini 19.360,00 SIT ne bi ogrozilo nujnega preživljanja tožnice in vlogi za odpis davčnega dolga ni ugodilo.