TO HUDIČEVO SEMES pomočjo gospoda Kmecla, slavnostnega govornika na otvoritvi razstave Slovenske Atene v Moderni galeriji, smo končno določili datum spočetja slovenskega slikarstva, katerega bohotna rast naj bi se pričela z Groharjevim Sejalcem leta 1907. Diktatu motiva, ki ga je umetnikom med seboj sprtih južnoslovanskih narodov naložil ljubljanski slikarski koncern Irwin, so se ti odzvali po svoje. Jusuf Hadžifejzović se je zgledoval pri svojih bosenskih rojakih in je, namesto da bi prometne znake mazal z nacionalističnimi grafiti, te onečedil s krepko figuro sejalca, nekateri pa so se poskušali izogniti neizbežnemu liku tako, da so se osredotočili na tisto, kar seje. Medtem ko je gospod Kobal upodobil Groharja, kako šprica močefit po plodnih poljanah, pa je Vlasta Delimar s svojim vaginalnim performanceom pokazala, da je zanjo seme stvar ženskih rodil. Diapozitivi »orgazmičnih avtoportretov«, ki so spremljali njeno počasno plazenje, pa so razkrili, da je avtorica vendarle pozabila na preprosto dejstvo, tako dobro znano vsem gospodinjam - da je namreč ženski orgazem pri nadaljevanju vrste kvečjemu odveč. Irwin, ki so za svoj portal oskrunili nagrobnik rodbine Kozjek, pa so se izkazali tudi z ogabnim pijanskim žurom v podzemlju galerije, na katerem je kasete obračal sam DJ Transformator.