Maroko je zelo raznovrstna država. Na skrajnem severozahodu Afrike pozimi ni vroče. V hribih, ki segajo tudi 4000 metrov visoko, pa redno zapade sneg. Še več, premorejo celo manjše smučišče! Daleč spodaj pa se razprostira puščava. Tu se začenja prostrana Sahara s slikovitimi peščenimi sipinami, oazami datljevih palm in seveda kamelami. Z njimi se vaški otroci srečajo že v rani mladosti, še pogosteje pa z oslički, s katerimi pogosto tovorijo vodo iz vaškega vodnjaka ali veje za kurjavo. Ob starih karavanskih poteh in rečnih koritih so zrasle številne utrjene vasi, grajene iz tamkajšnjega materiala – mešanice peska in vode. Prav to je bilo poleg nemirnih časov usodno, da je veliko čudovitih zgradb propadlo. Nekaj pa je ohranjenih v vsem svojem blišču. Najbolj znane najdemo v vasi Ait Benhaddou, ki je vpisana na seznam svetovne dediščine Unesca. Med zidovi utrjene berberske vasi že dolgo ni več pravega življenja. Nekateri še vztrajajo, a le zaradi možnosti zaslužka s številnimi turisti. Še več podobnih, a manj slavnih utrjenih naselij je mogoče občudovati v dolini Draa. Večinoma suho rečno strugo levo in desno spremljajo oaze datljevih palm in stara naselja vse do mesta Zagora, ki že od nekdaj velja za vrata v Saharo. Od tod so se na več tednov dolgo pot odpravljale karavane kamel ali pa so se vračale z afriškega juga in po počitku nadaljevale pot do bogatih mest na severu. Zdaj se od tod v puščavo odpravljajo turisti. Nekateri na kameljih hrbtih, večina pa s sodobnimi terenskimi vozili.