Tik za Agadezom je nekaj oaz, skozi katere smo se peljali naslednji večer, nato je pokrajina postala vse bolj pusta in hribovita. Če na obzorju ne bi vzšla polna Luna, bi človek lahko začel verjeti, da se vozi po njeni površini. Ob vznožju Bagzana, z 2022 metri nadmorske višine najvišjega hriba pogorja, ki se razprostira po površini, veliki kot Švica, smo ekipi naslednje jutro priključili tri kamele in njihovega goniča ter tako postali ena številnih karavan na poti. Tiste, ki gredo navzgor, tovorijo večinoma žito, navzdol potujejo čebula, solata in druge vrtnine. Na začetku vzpona se je dalo samo po tem sklepati, da je zgoraj res kaj zelenega, kot je obljubil Abda. In res, najprej je bilo v jami ob poti samo malo blata, nato nekaj kapljic vode, malo višje je že tekel prvi potoček, njegov izvir pa je bil globok tolmun, v katerem bi se lahko okopali, če v njem ne bi mrgolelo pijavk. Prispeli smo do prve oaze črne dežele; med skalami pod stometrskimi stenami so rasle datljeve palme, pod njimi so se razprostirali skrbno urejeni vrtički, v katere je bila usmerjena vsaka kapljica vode.