Prvo poglavje pripovedi Trnovska mafija drugič izhaja iz sklepnega poglavja prve knjige dogodivščin najstniškega kolektiva Marjanček in Jaka se osmešita, ker preresno vzameta namero Trnovske mafije, da naj bi se na šolski ples odpravili v pižamah. Zaključni humorni »dodatek« zgodbi prve knjige postane izvor zapletov v drugi zgodbi osmešena fanta namreč načrtujeta maščevanje in ga tudi izpeljeta: vrstnikom, ki so ji nategnili, razparata obleke. Napetost, ki bi izvirala iz iskanja storilca (njegova identiteta pa bralcu ni zastrta), se zaradi slutenj žalostnega Mihe preusmeri v drugo smer: nenavadne slutnje in zaznave (»nemir, da ga je srh spreletel po telesu (...), sovražen hlad, ki je s seboj prinašal vonj po sveži krvi«, prav tam: 50) namreč prihajajo iz Kočevskega Roga, tako da druščina ni več prepričana, kdo je njihov pravi nasprotnik. Odločitev, da gredo na raziskovalni izlet, se kasneje izkaže za usodno peklensko maščevanje obeh dečkov namreč ni nič v primerjavi z grozo, ki jo druščina doživi, ko v gozdu pade v zapuščeno brezno, polni okostij. Povezava med doživetjem strahu in maščevanjem dečkov je star lovski nož (»noža se drži kri«, prav tam: 136), ki ga je Jakovemu očetu, kot morilsko orožje, dal stric Uroš. Tako se zgodba o dogodivščinah spremeni v prikaz povojnih pobojev in v razmišljanje mladih o žrtvah in krvnikih, moriji, truplih s tem dobiva pripoved izrazito aktualistično in celo družbenokritično razsežnost. Opazno je, da se v delih, ki se navezujejo na poboje, spremeni tudi slog pripovedi. Humorni dogodki se povežejo z grozljivimi podobami kosti, taka povezava smešnega in grozljivega (npr. prebavnih težav in podob grozljive jame) pa mestoma deluje celo groteskno (npr. v opisu ravnanja skupine ob Švejkovi poškodbi gležnja):