S sten meščanskega doma, katerega vrata odpira že šestdeset let, pogledujeta - oljni portret očeta Jožeta Kovača, profesorja zgodovine, ki je umrl, ko ji je bilo komajda leto dni, in podoba matere Marije, rojene Kozina, profesorice francoščine na gimnaziji in univerzi. Nastala pod umetniškimi prsti družinskega prijatelja Božidarja Jakca, sta tako kakor stara mati Marica Kozina (v upodobitvi Lojzeta Perka) vez z Novim mestom in s staro meščansko hišo, ki jo je kot desetletna deklica zapustila po tem, ko je bilo končano dolenjsko obdobje njene družine. In umetnine so stik z rodbino, ki je med drugim dala strica Marjana Kozino, skladatelja in upravnika Slovenske filharmonije. »Njegovega portreta nimam, z njim sem bila vselej sprta ...« se seveda šali, kajti glas in oči ne skrivajo, kako je še danes ponosna, da ji je umetnik posvetil Divertimento, ki ga je 1940. ustvaril v Beogradu. Sama se namerava, v spomin na najzgodnejše obdobje, pokloniti prav Novemu mestu, katerega častna meščanka je postala pred dobrim desetletjem. Po smrti mu bo zapustila Jakce, »stara mama pojde v NUK, na glasbeni oddelek«, in medtem ko je skorajda že odločena, da bo grško stanovanje namenila kakšni tamkajšnji fundaciji, vendar za uporabo slovenskim študentom in strokovnjakom, bo ljubljanski dom podarila pohčerjenki. Nanjo čakajo vsa oprema in knjige, ki jih kopičijo že tri generacije, pogled na posamezne izmed njih, zavarovane s steklom, pa zakriva fotografija Barbare Brezigar. Političarka lahko bojda računa na njeno podporo, kajti Tita Kovač Artemis »spoštuje ženske, ki so že po naravi boljše, marljivejše in zanesljivejše od moških. Morda so slednji resda inteligentnejši, toda tudi bolj leni.«