Zadnje mesece preživljam v pričakovanju svoje knjige. Do katere bom prišla zaradi vas. Ker ste me tako lepo sprejeli, me brali in pričakovali moje besede. Zato bom zdaj imePiše: la knjigo, zbirko vsega, kar Alenka Mirt Iskra sem vam napisala. Kar ne morem verjeti, čeprav s to knjigo živim zdaj vsak dan. Najprej smo sedeli in se pogovarjali, kako bomo. Potem sem brala svoje tekste. Ponovno. Načrtovala naslovnico, izbirala najboljše slike, črke, barve... in naslov. Ta mi je pobral nekaj živcev. Seznam možnih naslovov sem imela celo na škatli za Nelin telefon, moja mami je neke noči imela prebliske in je pisala na prvo reč, ki ji je prišla pod roke. Moj urednik Silvo je namreč menil, da naslov Iz Ljubljane skozi krške oči, ki ga poznate vi, moji bralci, ne bo veliko povedal tistim, ki niso iz Posavja. Zato sem iskala. Stavčne zveze, ki bi me prepričale. Iskala simboliko. V iskanje vpela Blaža, Tamaro, Neli, moje domače... Včasih se mi je že zdelo, da ga imam, pa me je potem nekaj zmotilo, ali pa Silvo ni bil zadovoljen. Meni in oblikovalcu naslovnice je bil všeč stavek: Tudi na kavču te lahko zebe. Meni je bil zelo všeč tudi Brez utvar. Pa Namesto rož. Neli je hotela, da se knjiga imenuje Svetla zvezda. Vsi pa so mi govorili, naj preneham misliti na naslov, da se bo enostavno zgodil. Ko sem neke nedelje legla in preštevala obveznosti, ki me čakajo in mi je srce tako močno bilo, da sem ga čutila v blazini, me je prešinilo: ČEZ MAVRICO. Stekla sem k Blažu in rekla: “Imam ga, imam naslov“. Takoj je vedel, da je pravi. Zjutraj sem povedala Tamari, ki je rekla, ja, ta je res dober, pa moji mami, pa Silvu, ki je napisal, ta mi je do zdaj najbolj všeč. Zdaj je moja knjiga pripravljena na tisk. Manca Košir je napisala ganljivo spremno besedo, tako lepo, da je zaokrožila moje pisanje in mi dala pogum. Vneto pripravljamo predstavitvi, prva bo v Ljubljani, druga v Krškem, dela je veliko, treba je misliti na vse. Toliko skrbi, toliko priprav. A toliko veselja, toliko nemira. Moja knjiga. To sem si vedno želela. Da bi zaokrožila in izvezla ograjico mojim besedam. Da bi ostale poležene na lepi podlagi, z lepim robom, pobožane in prebrane bodo čakale na kakšni knjižni polici, da se jih bodo dotaknile roke in oči. Ležale bodo na kakšni mizi in čakale, da si bodo stanovalci vzeli čas in me vzeli s seboj. Da bodo listali po črkah, ki jih že več kot dve leti tipkam ob nedeljskih večerih. Da bosta moji deklici imeli izvod mene ob sebi. Da bosta vedeli, kako sem se počutila, kaj sem čutila in kako sem doživljala. Da bo nekaj ostalo, mi rečejo mnogi. Prejšnji teden mi je Silvo poslal zadnje verzije naslovnice in notranjih strani. Bila sem utrujena, ura je bila malo pred tretjo popoldne, ko se mi je že mudilo v masko, čakalo me je snemanje Vizite. Odprla sem elektronsko pošto in zagledala svoje misli v knjižnem formatu in presenečeno zrla vanje. Kot bi šele takrat doumela. Da se bo to res zgodilo. Nekajmesečni trud oblikovanja in priprave obleke za moje misli, je bilo tu. Pred menoj. Ne da bi rekla karkoli, so mi po obrazu stekle solzne. Kar tako. Za popotnico. Kmalu jo boste lahko videli, vzeli v roke, vzeli domov. Tudi vaša je, vsaka beseda je namenjena vam. Prinesla vam jo bom pokazat. V mesecu, ki diši po trgatvi in kostanju in je veter lahko že tako bridek, da se je treba stisniti h kapi, šali, ali drug k drugemu. Ampak pridem. Zagotovo. Da boste tudi vi šli Čez mavrico z menoj.