Že na prvem srečanju sem začutil pripadnost, po kateri sem celo življenje tako hrepenel, a se tega sploh nisem zavedal. Začutil sem tudi podporo drugih članic in članov na moji poti nove rasti. To mi je dalo veliko novega upanja, ki sem ga takrat hudo potreboval. Opazil sem, da drugi napredujejo, in to mi je dalo pogum, da vztrajam. Resno sem začel delati na sebi. Najprej na občutku pripadnosti. Toplo sem bil sprejet, začel sem sodelovati. Nekako nagonsko sem začutil, kaj je dobro zame, čeprav se tega takrat še nisem dobro zavedal. Veliko osnovnih čustvenih izkušenj mi je enostavno manjkalo. Napredoval sem kar hitro, prihajala so spoznanja in včasih prav prebujenja. Pomembno mi je bilo, da sem si zmogel priznati hudo odvisnost od odnosov. Praznino v sebi sem predolgo polnil z drugimi.