Nil je reka, ki se ji težko upreš. Zasvoji te lahko na več načinov. Ne samo s kontrastnimi barvami obrežij ali z izjemno energijo vode, ki z lahkoto premaga ubijajočo poletno vročino Sahare. Če ji prisluhneš, te očara s pravljičnimi zgodbami minulih tisočletij ali z nostalgičnim odmevom starodavne civilizacije, ki nam je zapustila nekatere najlepše stvaritve človeštva. Da bi vzljubili ta mogočni, najdaljši veletok na svetu, pa ni treba pokukati v vsako nubijsko vas ali obiskati vsak Ramzesov tempelj. Dovolj je že, če se na bregu lenobno zlekneš pod dateljnovo palmo in opazuješ ribiče v majhnih čolnih, ki s palicami vešče udarjajo po vodi in preganjajo ribe v mreže. Ali, po dolgotrajnem barantanju, ki ga zahteva tradicija, najameš za nekaj dolarjev jadrnico feluko, spiješ z ostarelim čolnarjem okusen metin čaj, nato pa se prepustiš blagemu vetru, ki polni jadra plovila. Poseben čar je tudi doživeti sončni zahod na Nilu. V pojemajoči svetlobi sonca se rumenkasti odtenki zahodne puščave in rdečkasti odsev puščave na vzhodni strani reke zlijeta s toplimi zelenimi toni rastja na obrežju, slikovite barve pa nato počasi zamrejo in se raztopijo v srebrnomodri gladini reke.