bistveno to, da se ozvezdje Oriona na slovenskem imenuje tudi Andrejev križ. In tako, kot se Orion za pol leta umakne iz našega obzorja, se torej rojeva in umira, tako se je tudi Sv. Andrej zažgal in ponovno rodil. V našem ljudskem izročilu se je ohranilo marsikaj, kar priča, da je ta nebesni svet, kot recimo ozvezdje Orion, odigral pomembno vlogo v verovanju in Zeleni Jurij kot pantokrator, kot bog, ki ureja ritem celega leta. In tako ga prikazujejo tudi ti reliefi. V svoji knjigi sem skušal opozoriti na možnost, da so ti vzhodnosredozemski kulti vplivali na naše ozemlje z morskimi plovbami, kar ni prav nič fantastičnega, saj vemo, da so recimo na Visu našli depoje starogrške lončenine. Vemo tudi, da so potopljene galeje posejane po vsej dalmatinski obali in da so bile starogrške najdbe izkopane tudi na Slovenskem, recimo v Posočju ali pa v Novem mestu v grobovih. Si podobno lahko razlagamo običaj, ki je bil v Beli krajini ohranjen še pred sto leti, da so umrlemu dali pod jezik novčič, za plačilo brodarju za prevoz prek reke v podzemni svet? Ta obred, ki je natančno dokumentiran v Štrekljevi zbirki, prav tako kaže, da gre najverjetneje za običaj po grškem antičnem vzoru – kovanec umrlemu pod jezik kot plačilo brodarju podzemnega sveta Haronu za prevoz čez reko. Presenetljivo je besedilo naricanja – to je nekaj tako revolucionarnega, kot da bi arheologi odkrili grški tempelj sredi slovenskega ozemlja! Besedilo naricanja, ki govori o treh vodnjakih, iz katerih na poti v podzemni svet ne smemo piti, namreč skoraj dobesedno ponavlja tisto, kar je bilo v času poznega helenizma, gnosticizma najbolj aktualno v grških obredih – kako se je treba obnašati, ko duša potuje na oni svet. Nekakšen vademecum za na oni svet. Skoraj enako besedilo je bilo zapisano na zlatih lističih, ki so jih odkrili v Grčiji, na Siciliji in Kalabriji v 3. stoletju n. št., pri nas pa smo jih zapisali sredi 19. stoletja. Zdaj jih lahko samo primerjamo med sabo. Bo kdo rekel, da je to naključje? Potem gre za šest vzporednih naključij, na katera naletimo v enem samem kratkem tekstu. Naključja so stvari, ki jih tako imenujemo zato, ker jih ne moremo pojasniti. Ko jih lahko pojasnimo, ko imamo ključ, niso več naključja. (nasmešek) Knjigo začnete z vesoljnim potopom, s kozmogonskimi legendami o nastanku sveta. Kako si razlagate, da ima večina svetovnih kultur podobno legendo o vesoljnem potopu? Mislim, da gre pri mitih za zelo močno imaginacijo, ki bi jo lahko primerjali s poezijo. Mitološka pripoved ni kakršnakoli zgodba. Je tisto, kar je sedlo v dušo in kar še v današnjem času, ki nima več občutka za mitologijo, človeku zleze do kosti