Potrkam na vrata lesene hiše sredi Noma. Drobna ženica z vprašujočim pogledom odpre vrata. »Joeja Kunnuka bi rada videla, je mogoče doma?« Veli mi, naj ji sledim mimo kuhinjske velike mize, izza katere se svetijo trije pari še bolj radovednih iskrivih črnih očk. Za hip se ozrem po stanovanju, preprosta toplina in domačnost. Joe je v predpasniku ves prašen. »Kaj pa je tebe prineslo sem, dekle?!« mi reče v pozdrav. »Počuti se kot doma.« Ponudi mi stol poleg sebe, ženi pa naroči, naj prinese čaja. Bila je majhna sobica, skozi okence je sijala dnevna svetloba in razkrivala prah po mizi, vsepovsod. Moj obisk ga ni prav nič zmedel. Joe je delal naprej, vsak njegov gib je bil zbran in usklajen. V rokah je imel droben košček mroževega okla in s finim brušenjem, piljenjem in klesanjem je nastajal obraz z vsemi potezami in izraznostjo njihovih ljudi. Zdelo se mi je neverjetno, kako pod njegovimi mirnimi, spretnimi rokami nastaja del zgodbe iz njegovega življenja. Že kot otrok se je izdelovanja figur učil od očeta. Bilo je čutiti, da je nanj še posebej ponosen in navezan. Slike na steni so pripovedovale zgodbo o izjemnem možu, očetu, ki ga je Joe tudi zelo spoštoval. Bil je kapitan ribiške ladje, ugleden in v vasi cenjen človek. Znal je uloviti kita, mroža in tjulnja … Tedaj jih je bilo veliko več. Danes pa so vode zastrupljene in tudi živali izginjajo hkrati s kulturo in običaji. Vsako bitje, ki ga je Eskim prinesel domov, je bilo sveto. Pred lovom je prosil morje, naj mu nakloni pravo žival, in ko je prišla, se je za daritev s posebnim obredom tudi zahvalil, z mesom uplenjene živali nahranil družino in prijatelje, s krznom se oblekel ter iz kosti izdeloval umetniške figure, ki so polepšale njihov skromni dom. Joe je zvest tradiciji in svojim vnukom že predaja nauke potrpežljivosti, natančnosti in mojstrstva. Izdelovanje figur je umetnost, ki zahteva vse to, predvsem pa veliko zbranosti ter mirno roko. Pokazal mi je umetnine, ki jih je izdelal pred kratkim: medveda in pas za uro, božično darilo ženi. Bil je iz drobnih ploščic, vsaka pa je nosila drobcene figure živali: kita, tjulnja, mroža, medveda … Med pogovorom je ustvarjal kanu z eskimskima lovcema in tjulnjema, in ko je končal, ga je dvignil visoko predme: »Ti je všeč? Ga želiš?« Za hip sem se vrnila v zgodnje otroštvo in se počutila kot majhna deklica, ko sem v delavnici opazovala dedka, kako spreten je bil z lesom. Prav nič drugače ni bilo tokrat, le da je dedka zamenjal daljni stric, v katerem se je pretakala potrpežljiva in neuničljiva eskimska kri, namesto lesa pa je v rokah vrtel kosti kita ali mroževe okle. Čudovit je čoln in Eskima, zame pa še toliko bolj dragocen! Opazovala sem ga, kako nastaja pred mojimi očmi. Hkrati z njim pa je nastajala zgodba iz življenja njegove družine, zgodba, ujeta med led in tundro, ki se je skozi mraz in otoplitve ohranila vse do današnjih dni.