Dragi porotniki, različno ste stari, z različnimi življenjskimi izkušnjami, zato vas sprašujem za nasvet. Nedavni dogodek mi je pošteno zamajal zaupanje, vero v pošteno prijateljstvo, samozavest ter me navdal s strahom, da si ne upam več v družbo. S skupino prijateljev in prijateljic, znancev ter nekaj drugimi fanti in dekleti, ki sem jih prvič videla, smo praznovali tri rojstne dneve skupaj. Bili smo v nekem vikendu, daleč od civilizacije. Začelo se je s spoznavanjem, raznimi igrami, hrano in pijačo, in ko nas je pozno zvečer ostala le še gruča ter je začel učinkovati alkohol, so se začele dogajati čudne stvari. Razne igre, za katere nisem prej še nikoli slišala, a ker sem bila tudi sama opita, sem sodelovala, potem ko sem zaužila nekaj tablet, ki so krožile v skupini, pa sem se zgubila. Zbudila sem se naslednji dan zvečer pri prijateljici, v njeni sobi, v njeni pižami, in ko sem hotela svojo obleko, mi je rekla, da ne ve, kje je ostala, da so me k njej pripeljali znanci, ki so bili na zabavi. Vse me je bolelo, nisem mogla niti hoditi, bilo mi je slabo in krvavela sem. Prijateljica, ki je bila tudi tam, mi ne zna ali noče povedati, kaj se je zgodilo. Pravi, da se je izmuznila in se odpeljala domov ter da je ni bilo zraven. A ji ne verjamem, in kogar kaj vprašam, nič ne ve. Imam občutek, da so me izkoristili, da se je z menoj zgodilo nekaj, česar si ne upam niti priznati, pa ne vem, kaj in kako. Sama sebi se gnusim, preganjajo me slaba vest, strah, občutek sramu, ne upam si več v družbo. Če samo pomislim na to, se začnem tresti. Mama je opazila, da je z menoj nekaj narobe, dreza vame, a se ji ne upam zaupati. Kaj naj storim?