Skrbno zgrajene terase se počasi spreminjajo v divjino. Le redki vinogradniki kljubujejo času in nadaljujejo z gojenjem trte. Še vedno pa so tako kot nekoč speljane Sentieri dell'Uva (Vinske poti), ob katerih so na strateških točkah zasajeni figovci, ki so dajali senco utrujenim vinogradnikom, danes pa pod njimi počivajo utrujeni turisti. Ob poteh se raztezajo velike agave, s katerimi so označevali meje in začrtovali kamnite poti med strmimi pobočji. Ko se sprehajaš po teh napornih poteh in ti že pod nežnim spomladanskim soncem kaplja pot s čela, si hitro poln razumevanja do vseh, ki so prijeli za kakršnokoli delo v sosednjih mestih. Ko se zaveš, da ljudje med trgatvijo še vedno prenašajo na ramenih košare grozdja, pri tem pa morajo prestopati žice, ki podpirajo latnike, je razumevanje toliko pristnejše. Še dobro, da jim ni več treba nositi velikih košar po strmih stezah, ki vodijo do morja. Tu so trgače čakali majhni čolni, gozzi. Naporno zlaganje košar v čolne je le še oddaljen spomin, res pa je, da sta močno sonce in morski veter dodala svoj priokus vinu.