ko bom slišal svojega očeta preklinjati, se bom obrnil k tebi z besedami: ‘Blagoslovi me, oče’; in ti me boš pokrižal in me blagoslovil namesto njega.” Ko se je zgodilo tako, ga je berač res blagoslovil; in Frančišek se je obrnil k očetu in mu rekel: “Ali ne vidiš, da mi Bog lahko da očeta, čigar blagoslov bo kljuboval tvojemu preklinjanju?”77 Nekaj mesecev poprej se je Frančišek na mestnem trgu slekel do golega, izročil obleko svojemu pohlepnemu očetu in rekel: “Odslej bom govoril ‘Oče naš, ki si v nebesih’ in nič več ‘oče Pietro Bernardone’.” Toda bolečina zaradi očetove zavrnitve in zanikanja ni nikoli izginila iz njegovega življenja. Vplivala je na njegovo zagrizeno zavračanje denarja, na njegovo potrebo po bratski ljubezni in njegovo sposobnost zanjo ter na njegovo brezmejno željo po združitvi z nebeškim Očetom. Toda vrzel je ostala in rana je postala dar: zelo ženska, poetična, intuitivna Frančiškova duhovnost. Domnevam, da brez rane takšnega daru ne more biti. Toda rana mora biti prepoznana, blagoslovljena in nad njo se je treba razjokati. Vendar ni treba čakati na težave, da se bomo obrnili k Bogu. Poiskati moramo tisti notranji prostor, v katerem smo eno z Očetom, in ta prostor redno obiskovati, tako da lahko prejmemo božansko energijo ne le kot pomoč v sili, ampak tudi za ustvarjanje česa novega. Če vztrajamo pri solidarnosti z Očetom in si dovolimo vsak dan prejemati to duhovno očetovstvo, nam Bog daje pogum za tveganje,