izbono ljubim, ker se ji po portugalsko reče Lisboa, in to je lepa beseda, ljubim jo, ker je Lizbona mesto, nad katerim se boči najširnejša kupola neba na svetu. Nad Lizbono je nebo svetlo in žareče. To čudežno svetlobo mu daje neskončni Atlantik, na nebu nad Lizbono se podijo najbolj beli in puhasti oblaki na svetu in zato jo ljubim. Ljubim jo, ker so na njenih hišah ploščice arabesknih vzorcev, ki jih Portugalci imenujejo azulejos, pa niso le modre, so tudi rumene in zelene in roza ponekod, so spomin na mavrsko izročilo tistih časov, ko so tod še živeli mogočni zavojevalci Iberskega polotoka, kalejdoskopski vzorci na lizbonskih hišah v vročem lizbonskem soncu. Ne moreš drugače, kot da jih ljubiš. A v Lizboni ni le vroče, včasih, in ne prav poredko, v Lizboni prši in je nebo sivo in takrat se zavem, zakaj je Pessoa napisal pesem Chuva obliqua, Poševni dež. Atlantik pošilja vlago nad Lizbono, vlago, ki se zažre v polotok in začetek Evrope. Lizbono ljubim, ker je o njej govorila Pika Nogavička, ko so jo hoteli vtakniti v otroško zavetišče, češ, da živi sama in da mora hoditi v šolo, ona pa heca častivredne gospe, da ji, vsaj dokler ve, da je glavno mesto Portugalske Lizbona, nekako ni treba hoditi k nikakršnemu pouku. Lizbono ljubim, ker se lahko pogovarjam s taksisti in natakarji, berači in gospemi, ki ob popoldnevih pred Pastelario Suiça srebajo galao in vsake pol ure odščipnejo košček že davno ohlajenega opečenega kruhka. Lizbono ljubim, ker slutim bližino Afrike, ko gledam Mozambičane in Angolce in Kapverdce na Rua das Portas do Santo Antão, ker drevesa njenih drevoredov dišijo in ker se lahko s starinskim tramvajem odpeljem na Graço, se ustavim pri Igreja da Graça in se počutim v devetih nebesih. Tako lepo je tam. Všeč mi je Lizbona, zelo mi je všeč, ko stojim na Rua da Conceição in si ogledujem najbolj staromodne trgovine na svetu, pozamenterijo, kakršne ne najdeš drugod, in kamor zahajajo lizbonske gospe po niti in pletiva in cofe, da si krajšajo popoldneve z vezenjem gobelinov. Potem pripelje tramvaj in s strašansko hitrostjo deset korakov na minuto odpelje proti Alfami, kamor grem tako rada. Lizbono ljubim, ker deluje starinsko, drugod moderno. Priznam, ne zahajam v njene shopping centre, ker so resnično taki, kot so povsod po svetu, v Lizboni pa je toliko drugih stvari, ki jih ne najdeš nikjer drugod. Je stara Confeitaria nacional, kjer prodajajo raznovrstne slaščice z nadevi iz jajčne kreme in odišavljene z manLizbona – Bairro Alto dljevo esenco, je pristanišče, odkoder vsakih nekaj minut odpluje trajekt proti Almadi na drugi strani Teja ali Tagusa po slovensko, vsaj tako se mi zdi, kjer sem nekoč kupila ananas z Azorov, ki je dišal bolj mamljivo kot sam rajski sadež, a je bil notri gnil in rjavkast. Se zgodi, sem si rekla takrat, nič me ne ustavi, ko je treba ljubiti Lizbono, niti gnili in rjavkasti ananasi ne. V Lizboni moraš ljubiti tudi njen Bairro Alto, kamor se ob koncih tedna natepe na milijarde mladine in turistov in kjer se poje fado, če imaš srečo celo dobro in zares presunljivo. Lizbono ljubim tudi zato, ker sem bila v tem mestu takrat, ko sem v trebuščku nosila najprej punčko, potem fantka, in me je mesto, s svojim neskončnim nebom in nebeško svetlobo, tolažilo in mi dajalo poguma. V zadnjem času se mi zgodi, da Lizbono ljubim nekoliko manj ali vsaj nekolikanj drugače, da zahajam v njene knjigarne in knjižnice z majhno skrbjo in mičkenim strahom, ali mi bo uspelo. Mi bo uspelo napisati študijo o portugalskem jeziku, jeziku Lizbone in Portugalske in še dveh svetovnih celin? Mi bo tisti, ki je bržkone onkraj lizbonskega neba, poslal kakšen žarek razsvetljenja? Zagledam se v lizbonsko nebo in vidim, da se v njem zrcali Atlantik. Še vedno je táko, kot je bilo pred šestimi stoletji, ko so portugalski pomorci, ohrabreni s podobo Atlantika na lizbonskem nebu, prek neskončnega in strašnega morja na majhnih karavelah zapluli v neznano. V neznano se podajam tudi jaz, k sreči zazrta v nebo nad Lizbono.