bomo dajali pogum tistim, ki jih je strah, da bomo dosegli kompromise, kjer so konflikti, in da bomo sejali upanje tam, kjer vlada obup.« Nekaj kritik je bil deležen tudi zaradi svojega preblagega odnosa do zimbabvejskega predsednika Roberta Mugabeja, enega zadnjih afriških diktatorjev. Z Mugabejem imata podobno preteklost: oba sta se borila za osvoboditev svoje dežele. A Mandela je po prihodu na oblast zbral dovolj moči, da se ni prepustil želji po maščevanju in se je izognil poti, ki bi lahko peljala v nov diktatorski režim. Mugabe je na drugi strani postal tisto, proti čemur se je najbolj boril: diktator, ki se ga najbolj bojijo njegovi lastni ljudje. Že leta 2000 je Mandela Mugabeja zbodel z izjavo o »afriških voditeljih, ki so osvobodili svojo deželo, nato pa zlorabili svoje ljudi«. Mandelo so v naslednjih letih še večkrat obtoževali, da se glede Zimbabveja nikdar ni iskreno zavzel za odpravo diktature. Te obtožbe so se razblinile leta 2007, ko je Mandela Mugabeja poskušal prepričati, naj se odpove predsedniškemu položaju. Javno mu je svetoval, naj predsedniško pisarno zapusti dostojanstveno, dokler je to mogoče. Mugabe se na njegove pozive ni odzval in ob letošnjih nasilnih zapletih med volitvami je Mandela še enkrat izrazil obžalovanje zaradi »spodletelega poskusa odprave diktature v Zimbabveju«. Potem ko je sedemindvajset let preživel v zaporu, se je moral Mandela iz borca za svobodo preleviti v voditelja, ki sprejema odločitve. Ta naloga zanj ni bila lahka. Poleg tega, da je moral za vsako odločitev iskati podporo svojih ljudi, se je moral soočiti s strahovi belega prebivalstva, ki se je balo maščevanja dolgoletnih žrtev. Potreboval je zvrhano mero modrosti in potrpljenja pa tudi pokončno držo, da je zadržal vizijo ter se spopadel z vzponi in padci v lastnih vrstah, ki so jih občasno pretresli korupcijski škandali. Sam priznava, da je med potjo naredil nekaj napak, a v deželi, ki jo je več kot stoletje razjedal pohlep priseljencev, mu je kljub temu uspelo vzpostaviti minimalno zaupanje in ob tem zadržati svojo moralno integriteto. Francoski pisatelj alžirskega rodu Albert Camus je nekoč dejal, da okovi na zapestju enega človeka njegovim biričem dajejo vedeti, da vsi živijo v suženjstvu. Mandela je preživel suženjstvo in mnogo dramatičnih bitk. Ob tem je postal modrejši, a tudi bolj zadržan, skoraj žalosten mož. Ko so ga pred