di to mi je v zadoščenje. Človeku ne moreš dajati receptov: pomembno mu je stati ob strani, ga podpirati, mu dajati poguma, da gre naprej; ne kritizirati, ampak pohvaliti, ko se da. Tudi tega nas je učila s. Justa; v njenih spisih je ogromno tega: ne grajati, ampak spodbujati, graditi. Kjer je kritika, tam se ruši. Kako doživljate duševno in duhovno stisko današnjega človeka? Danes se mi nekateri ljudje res smilijo, ker ne živijo sproščeno. Z molitvijo jih spremljam. Hvaležni so za vsako dobro besedo. Vsi smo duhovno povezani, prav je, da to tudi čutimo. Nekoč smo Gorico prehodile po dolgem in počez. Danes tega žal več ne zmoremo. Zdaj je še več potreb kot nekdaj, dela je ogromno. Za tiste, ki bi jim rade pomagale, pa jim ne moremo, molimo. Odreči prošnjo je najbolj boleče, saj smo za to postavljene. Iz Romunije in Rusije hodijo, da delajo naše delo. Naše uboštvo je danes pomanjkanje poklicev, ker ne moremo narediti vsega, kar bi rade. Zakaj to Bog dopušča, bomo videle. Ves čas mislim samo na to, da bi delala dobro. Za to sem poslana. Mariji sem hvaležna, ker me je poklicala v ta red. Nikdar bi ne mogla zdržati v klavzuri. To bi ne bilo zame. Če kaj dobrega naredim, imam zadoščenje. Na vlaku v Lurd sem se pred leti srečala s svojim župnikom, ki je vodil skupino romarjev in bolnikov. Vprašal me je: “A si srečna?” Odvrnila sem mu: “Gospod župnik! Če se spet rodim, grem spet k Marijinim sestram!” On pa: “Saj se vidi, da si srečna.” Stregle smo tudi vsem našim sestram, ki so obolele in potem umrle. Vse čutimo blizu. Bolezen in smrt čutimo kot nekaj vsakdanjega. Od človeka ne moreš česa izsiliti. Lahko si ob njem in mu pomagaš, lajšaš bolečine. Tako je tudi s smrtjo: ko se bliža, se vse zberemo skupaj. Vsakokrat smo vse pritekle zraven. Ko je umrla s. Justa, je prišel zraven g. Andrea Bellavite. Sam se je čudil in mi nato rekel: “Presenetila me je njena lepota!” Kaj vam je pomenila s. Ju sta? Z njo sem živela celih 50 let. Srečna in hvaležna sem, da sem imela to možnost, saj je bila ob njej moja hoja za Kristusom lažja in prijetnejša. Ko je prišla mama v naš dom, me je vprašala, ali kaj pogrešam družino. Odgovorila sem: “Prav nič. V s. Justi sem našla mater in sestro.” Bila mi je vedno ob strani. Bila je prav za to rojena. Nazadnje smo ji skušale lajšati bolečine. Postala je kot otrok; vedno nam je pravila: “Imejmo se radi! Imejmo se radi!” Ko sem bila zadnji večer pri njej s s. Gabrijelo, da bi jo obrnili, kako je bila ona srečna, ker sva jo še enkrat osrečili! Vseskozi smo se res imele rade. Samo to je vedno poudarjala s. Justa, da bi se imele rade. S tem da se imamo rade, spoštujemo druge in jim bolj pomagamo. Ni dovolj, da se samo zdi, da se imamo rade; dvoličnost ne vodi nikamor. Imeti se radi: najprej doma, potem zunaj. Ona je hotela, da bi bile res prava družina. To smo vedno skušale biti. Danijel Devetak