Barbara ima stanovanje skoraj uničeno, razen nekaj kuhinjskih elementov ni ostalo nič uporabnega. Tudi delavnico, kjer je imel »šlosarijo« že njen pokojni oče, sedaj jo ima njen brat, je odplavilo, razbilo stekla in iz drvarnice odneslo otroška kolesa, mize, stole, samokolnico, pečico, le rolka brez koles je ostala, ker se je zagozdila med tramove. Medtem so domači ob pomoči gasilcev, skavtov in Barbarinega bivšega moža Primoža pritličje že temeljito počistili, le vlažne stene dokazujejo, do kod je segala in kaj je naredila povodenj. »Ko bi vedeli, kako so bili pridni. Najbolj se mi je vtisnila v spomin drobna, krhka punca, za katero ne vem, od kod se je vzela. Vozila je polne samokolnice blata, videlo se je, kako jo zdeluje, a ni odnehala. Hvala njej in vsem drugim! Taki nam dajejo pogum in upanje.«