Zgodovinsko dejstvo je, da je ime Goriška starejše npr. od imena Primorska in Goriška, ni nič manj pomembna za zgodovino Slovencev kot Koroška. Ime za Goriško se je razvilo iz slovenskega toponima Gorica, ki se prvič omenja v pisnem zgodovinskem viru leta 1001. Gorica je dala ime dinastiji goriških grofov, njih ozemlju - Goriški grofiji - in kasneje, po letu 1500, deželi Goriški. Leta 1751 je bila ustanovljena še Goriška škofija. Oznako Primorska, v nemški obliki Küstenland (Österreichisches Küstenland), pa je vpeljala dunajska vlada sredi 18. st. Skoraj sočasno sta se pojavili italijanska oblika Litorale austriaco in slovensko poimenovanje Avstrijsko Primorje. V slovenski javnosti sta se rabili še obliki Primorska in Slovensko Primorje. Tako imenovano ozemlje je sredi 19. stoletja obsegalo Goriško-Gradiško, Istro in Trst z okolico. V sodobnem pomenu besede se je samo ime Primorska uveljavilo šele v sredini 20. st. Povezano je z antifašizmom in NOB, nikoli pa Primorska ni imela samo enega središča ali ene same teritorialne identitete. Ob imenu Primorska sta v 20. st. stari pokrajinski imeni Istra in Goriška trdno obstali. Tudi partizanska ljudska oblast je po drugi vojni tu postavila dve okrožji: Tržaško in Goriško. Posočje - v italijanskem izvirniku Isontino - kot ime in ne kot zemljepisni pojem, pa so za naše kraje začeli prvi uporabljati Italijani po prvi vojni. Uporaba imena Isontino se je še posebej razširila po drugi svetovni vojni, ko je večji del Goriške pripadel Jugoslaviji in s tem današnji Sloveniji. Ime Posočje so si tako izmislili Italijani in ne Slovenci, da so si Primorsko izmislili Nemci, smo že povedali. Ime Severna primorska pa je bilo izmišljeno šele v letih po ukinitvi Goriškega okraja leta 1962, ki je bil na zadnji odsev stare Goriške dežele. Izmed petih imen slovenskih historičnih dežel, ki so bile sestavni del avstrijskega cesarstva, je Goriška edino po etimologiji izvorno slovensko ime. Kranjska, Koroška, Štajerska in Istra to pač niso. Našim prednikom je starost slovenskega imena Gorica in iz njega izpeljano ime za deželo Goriško dajalo pogum in moč v borbi za narodni obstoj na tem zahodnem predelu slovenskega narodnega ozemlja. V času narodnostnih soočanj od srede 19. stoletja dalje je že raba imena Gorica ali Goriška pomenila politično dejanje, ki je pričalo o narodni in demokratični zavesti Goriških Slovencev; imeni sta legitimirali boj Slovencev za narodni obstoj. Pesnik Simon Gregorčič - goriški slavček - je še danes narodni simbol. Gorica in Goriška sta v političnem in ideološkem kontekstu sinonima, na primer v kratici TIGR. Slovenski izvor toponima Gorica in iz njega izpeljane oblike je pri narodnostnih nasprotnikih Slovencev vselej vzbujal polemične odgovore. Dediščino prednikov spoštujejo tudi Slovenci onstran državne meje. Ponosni so, da je Gorica še vedno tudi Gorica, da se njihova pokrajina še vedno imenuje Goriška in da se tako imenuje tudi škofija. Nič manj niso ponosni na Novo Gorico in na vse ustanove, ki z imenom Goriška pričajo o več kot tisočletni naselitvi Slovencev na tem prostoru. Enako ime za pokrajino na obeh straneh meje je simbol enotnosti, ki govori tudi za to, da goriških Slovencev ne morejo ločiti najhujše preizkušnje in da je enotni slovenski kulturni prostor na Goriškem realnost. Primorska sestoji iz Istre in Goriške, ne pa iz Obale in Severne Primorske. / Andrej Malnič