Ali niso to slike, ki nam v obupu dajejo poguma? Slike, ki se ne izogibajo grozi, ki nič ne olepšujejo, katerih poezija vzdrži vsak preizkus trdnosti? Konec leta sem na televiziji med običajnimi in zdaj že vsakdanjimi katastrofami videl poročilo s fronte hrvaško-srbske državljanske vojne. Hrvaški vojak je krasil božično drevesce, ker je koledar prišel do najbolj krščanskega med prazniki, tako da je na vejice obešal jajčaste ročne granate: brazdasto jedre, dekorativne sadeže. Kdo bo tu zavpil blasfemija, bogokletstvo!? Ne vem, kakšne misli so vojaka prignale k temu dejanju. Mislim si, da si je, dokler ga je lovila kamera, še posebej zbrano dal opraviti okoli drevesa. Mogoče je moral svoje početje, ker snemalec ni in ni bil zadovoljen, večkrat ponavljati. In kljub temu mu je, tako namenoma kot po naključju, uspelo prikazati svoj čas, naš čas, najnovejše divjaštvo. Bolj resničnega okrasa za božično drevesce ne bi mogel najti. Prepričan sem: tisti približno tridesetletni, še zmeraj mladi mož iz Nazareta, ta umirjeni netilec nemirov in besni čistilec templjev, ta načitani nasprotnik vseh visokosvečeniških dogmatikov, ki je ostal zapisan v izročilu kot Jezus Kristus in ki so ga kot revolucionarnega kolovodjo iz varnostnih razlogov zaprli v cerkve, bi glede ročnih granat na božičnem drevescu ne imel nobenih ugovorov. Jezus Kristus je imel rad provokacije; prav tako sem prepričan, da bi tisti mož z imenom Mohamed, ki je ostal zapisan v izročilu kot prerok, muzajoč se prebiral romane pisatelja Salmana Rushdieja, Satanske stihe še posebej. Beckmannov na videz iz gondole padajoči trobentač in vojak, ki božično drevesce krasi z ročnimi granatami, sta najina brata. Kdo še, Salman, kdo še? Mi imamo izkušnje s svečeniki in politiki. Nanje se ni zanesti. Njihovo delovanje določajo njihovi interesi. Ko se je pred letom dni začela zalivska vojna, sta obe strani mislili, da vesta, kaj je dobro in kaj zlo. Torej sta tako ena kot druga delali v božjem imenu. Izid je bil ubijalski, mrtvih ni nihče preštel. V tvoji tožbi Tisoč dni v balonu govoriš o »svetovalcih za varnost, vladah, novinarjih, nadškofih, prijateljih, sovražnikih, muslimanskih sodnikih«, ki se držijo svojega »ozkega, absolutističnega svetovnega nazora« in ga hočejo predpisati Tebi. Temu nasproti postaviš »negotovo, nedoločeno, metaforično podobo«, ki si jo vse življenje nosil s seboj, ki te dela ranljivega. Na koncu vztrajaš pri tem, da se moraš še naprej držati »gibalca podob« Tvoje lastne duše in njenega »hudobnega, ikonoklastičnega, nepreračunljivega norčevskega nagona«. Govoriš o »umazanem oceanu«, v katerem si ribaril za svojo umetnostjo, in še enkrat prinavzočiš razburkano morje ob vznožju mesta Bombaj: »To je morje, na čigar obali sem bil rojen in ki ga nosim v sebi, kamorkoli grem.«