Komičnost izvira iz Koćove zavzetosti za svojo stražarsko službo ter iz jezikovnih domislic (npr. kuj psa dokler je vroč). Deček in pes se spoprijateljita, z nekakšno zaroto pa pretentata tudi Koćovega gospodarja. Pes pa ni le smešni lik: tudi on sliši Brezimenino pesem te pesmi torej ne sliši nihče drug kot le deček in živali. Zadnja Domnova dogodivščina je domišljijska dirka za volanom po tej se deček zateče v klet bloka, med tople cevi. V podpoglavju Snežna kukavica in sibirski hrepenelec (ali skrepenelec) je Domnova želja po Brezimeni postavljena ob podobo snega, beline oboje povezuje neizmerljivost. Domen se spremeni v nenavadnega ptiča, s tem pa pritegne pozornost znanstvenikov, ki najdejo v njem vzrok za prepir. Pojavi se tudi pri Kaji; ta ga hoče strpati v zavod, vendar ga reši ime mačka Mucka. Zadnji konflikt med Domnom in Kajo je konflikt med ptičem in kačo Domen se spremeni v ptiča in odleti. Boj s Kajo pa še ni končan z njenim žepnim ogledalcem oziroma sončnimi zajčki Domen na poti k Brezimeni premaguje Kajine umetne kukavice v podpoglavju Odrešilno ogledalce?. Ponovno srečanje z Muckom pa je priložnost za razmišljanje o zaljubljenosti: Brezimeni mora Domen poslati sliko, da se v njej prepozna ta slika je žepno ogledalce, ki ga, maček in deček, ki hodi za njim po kolenih, odneseta Brezimeni. Pot do deklice pa je za dečka »križev pot«, trpljenje na vročem asfaltu in z ranjenimi koleni. V trpljenju Domen sreča čas ter nanj pozabi ne sprašuje se več o smislu svojega početja (ki je trpljenje), spozna, da nič je. Gre za temo časovnosti, trajanja in niča, ki se, kljub zahtevnosti in abstraktnosti, pojavlja tudi v sodobni mladinski književnosti. Iz spoznanja, da nič je, se v Domnu znova živo prebudi hrepenenje po Brezimeni, nič pa vzpodbudi tudi njuno srečanje s smrtjo na bleščečem sončnem ozadju ljudje za smrt vedo, mački jo vidijo. Toda soočenje s smrtjo še ni zadnja, Domnu namenjena preizkušnja: ljudje ga bodo imeli za žival. Preizkušnja Domna doleti v vrtcu (otroci se z njim igrajo kot s konjičkom) in na cesti (ljudje ga zasmehujejo). To dogajalno dinamiko kmalu zavre pogovor, ki temelji na besedni igri, a razkrije globlji pomen pomenskega nasprotja med besedama prihajati odhajati, v katerem pa se razkriva vse-eno. Ker ni mogoče nič vedeti, razločiti, se vse povezuje; to simbolizira krog, ki povezuje protipomenke: narazen vkup, bezup up ipd. (prav tam: 114). Osebi odideta v cirkus, ki ga je mogoče znova videti kot kontrast samotnemu dvogovoru mačka-filozofa in dečka. Cirkus/gledališče je zatočišče prevar, slepil in laži, vanj sta vključeni tudi osrednji osebi. Klovn, vodja spektakla, ki se odvija v cirkusu, stresa puhlice, daje nauke in v vsem spominja na drdrajoče meščane s Paradižnikovega trga, v katere se spremenijo tudi gledalci/tekmovalci, ki si na vse načine prizadevajo najti svetlobne zajčke (zdi se, da je avtor tudi v to podobo vnesel kritično poanto). Muck in Domen po vratolomni vožnji z rešilcem, ki ga vozi smrt, prispeta na cilj: zalije ju »navpična« glasba, v katero se sliši vse. Domen se pogleda v ogledalce, Muck odide (po Brezimeno), v sestavljanju besed s končnico -stvo pa se dečku razkriva vse: enojstvo, stvor, prekletstvo, dvojstvo. Beseda dvojstvo je prekletstvo: Brezimena Domna (v ogledalcu) ni prepoznala, ker je slepa. S to vestjo, ki jo Domnu prinese Muck, se pripoved zaključi. Zareza črne strani bralca »prestavi« na začetek pravljičnega romana, k Neznančevim besedam o Domnu in zlatorumenem mačku. Neznanec je (bil) Domen, on si izmišlja zgodbo, avtor se zaradi Neznanca, Domna, čigar zgodba se nenehno ponavlja, vrača k hiši, glasbi in Brezimeni.