»Zdravljenje je bilo, kot sem že povedal, do leta 1993 omejeno na kortikosteroide. Potem pa so najprej v ZDA in pozneje tudi v Evropi začeli uporabljati novo zdravilo, interferon beta 1 B, ki je dalo odlične rezultate. To je bilo namreč prvo zdravilo, ki je res poseglo v napredovanje bolezni in zmanjšalo število poslabšanj ter hkrati podaljšalo obdobja med poslabšanji. Predvsem pa je podaljšalo napredovanje bolezni v drugo fazo, ki lahko zelo poslabša kakovost bolnikovega življenja. Po sedanjih priporočilih začnemo dajati bolnikom interferon beta 1 B, če v letu ali dveh ugotovimo, da so v možganih nastale nove lehe oziroma če je bolnik v tem času imel poslabšanje ali dve. To pomeni, da je bolezen aktivna in da bolnik potrebuje zdravljenje. Ker je zdravilo drago in ker ga potem bolnik potrebuje precej dolgo ali dosmrtno, je treba paziti, da ga dobijo tisti, ki ga res potrebujejo. Bolnika moramo naučiti, da si sam daje injekcijo vsak drugi dan, podobno kot pri insulinsko odvisnih diabetikih. Prve tri mesece do največ pol leta ima večina bolnikov nekaj težav zaradi stranskih učinkov (vročina, utrujenost, reakcije na koži, kjer si vbrizgavajo zdravilo), vendar ti potem izginejo,« je povedal prof. Durelli.