Harriet je bila čez dan sama z Benom. Trudila se je, da bi se ukvarjala z njim, tako kot se je z drugimi. Sedela je na tleh, obdana s kockami in z igračami, ki naj bi jih otrok potiskal sem in tja. Kazala mu je živopisne slike. Pela mu je kratke pesmice. A kakor je bilo videti, Ben ni vzpostavljal stika z igračami ali s kockami. Sedel je sredi razmetanih pisanih predmetov in morda postavil eno kocko na drugo, s pogledom sprašujoč Harriet, ali je to tisto, kar bi rada od njega. Napeto je gledal slike, ki mu jih je kazala, da bi razvozlal, kaj pripovedujejo. Nikoli ni hotel sesti Harriet na kolena, ampak je čepel zraven nje in ko mu je rekla: »Poglej, Ben, tole je ptiček – čisto tak, kot je tisti ptiček na onem drevesu. In tole je rožica,« je samo buljil in se nato obrnil proč. Očitno ni šlo za to, da ne bi razumel, kako se ta kocka prilega k oni ali kako iz kock sezidati stolp, ampak prej za to, da ni mogel doumeti, kaj naj bi vse to, pa tudi rožica in ptiček, imelo opraviti z njim. Morda pa je bil za tovrstno igro preveč razvit? Včasih se je Harriet zdelo, da je tako. Njegov odziv na njene slikanice je bil, da je odšel na vrt in v travi izsledil drozga ter ga, prihuljen čisto nizko k tlom, v naglem teku začel loviti – in da je tega drozga tudi dejansko skoraj ujel. Osmukal je za prgišče cvetov trobentic in obstal z njimi v rokah ter napeto strmel vanje. Potem jih je zmlel v svojih krepkih pesteh in jih spustil na tla. Ozrl se je čez ramo, videl, da ga Harriet opazuje, in razmišljal, tako se je vsaj zdelo: rada bi, da nekaj storim, toda kaj? Strmel je v pomladne cvetlice, dvignil pogled h kosu na veji, in se počasi vrnil v hišo.