Ob prihodu na otok sva se seveda brž napotila proti Sete Cidades (sedem mest), do znamenitega dvojnega vulkanskega jezera z belo vasico ob obali; vse v kraterju nekdanjega ognjenika s premerom okrog dvanajst kilometrov. Cesta, povsem obrasla s cvetočimi hortenzijami najrazličnejših odtenkov, naju je v vlažnem, meglenem dnevu peljala prek številnih pašnikov navzgor, v skrivnosten, z mahom obraščen gozd. Tudi v zemljo vkopane gozdne poti brž preraste mah. Vse je mokro in številna majhna jezerca leže vsepovsod, ob robu cveti rododendron. Ko sva se spuščala v krater, se je megla razkadila in pašniki, razmejeni z nasadi hortenzij, so bili videti kot krpasti vzorci posteljnega pregrinjala. Preprosto vse ceste in poti na otoku so obraščene s tem bujnocvetočim rastlinjem; počutiš se, kot bi se vozil po gredicah rajskega vrta. Košate cvetne glave so bele barve, pa s pridihom rdeče, vsekakor pa prevladuje modra (zaradi železa v vulkanski zemlji). Jezeri Sete Cidades sta različnih barv: eno je modro (Lagoa Azul), drugo pa zeleno (Lagoa Verde), četudi je za ugotavljanje odtenka potrebno malce domišljije in prave svetlobe. Barvi je namreč »določila« legenda o kraljevi hčerki in pastirčku, ki sta se imela rada, pa jima ni bilo dovoljeno uresničiti njune ljubezni. Solze, ki sta jih ob pretočila slovesu, so napolnile oba kraterja: dekletove so bile modre, pastirčkove zelene. Jezeri sta tam, kjer je na najožjem delu most, združeni, četudi sta ljubimca za vedno morala narazen. Sama vasica je vsa bela. Iz značilnih hiš s širokimi dimniki, ki stoje ob njih, se vije moder dim. Na otoku zlahka srečate konjsko vprego, življenje poteka počasi in skromno, večinoma ljudje žive od kmetijstva. Moški posedajo na pragovih hiš in modrujejo prek ceste, na kamnitem pragu sedita zaljubljenca, cestni delavci, ki so pravzaprav »vrtnarji«, sredi dneva poležavajo na kamnitih ograjah ob cesti.