Iz Podsrede sem se po vijugasti cesti zapeljal do gradu Podsreda, ki se bohoti na dokaj visoki vzpetini, od koder je prekrasen razgled v dolino, nato sem nadaljeval skozi gozd, kjer je bilo vse polno še vedno cvetočega bezga, mimo nepokošenih cvetočih travnikov in se vozil, vozil in vozil … Nikjer nobene hiše, le streljaj od ceste kakšen križ. Nekajkrat sem pomislil, da sem na napačni poti. Vse prazno in tiho. In končno prve hiše, psi pred njimi, a ljudi nikjer. Potem spet nič in po kilometru ali dveh spet dve, tri hiše s kakšnim gospodarskim poslopjem in z vrtom. Končno človek! »Ste na pravi poti,« dobim odgovor.