»'Ja, Pehta, ti pa nisi hudobna, saj si prijazna!' mi večkrat rečejo otroci. Pa jim pravim: 'Saj hudobna nikoli nisem bila. Huda je drugače kot hudobna. O, huda pa sem še vedno, če otroci niso pridni. Potem jih za kakšen teden vzamem k sebi pa samo suh kruh in malo vode jim dajem – dokler se ne poboljšajo.« Takole pripoveduje Marica Globočnik, Smerinjekova iz Kranjske Gore, ki jo večina pozna kot teto Pehto. Marica je 1. februarja dopolnila že devetdeset let, a kot teta Pehta se še vedno rada odzove na različna povabila in pride med otroke, ki obiščejo kraje, kjer je doma Kekec … Teta Pehta je postala že pred več kot pol stoletja, ko je prvič sodelovala v otroški igri Pehta. Ko so v Kranjski Gori pred leti začeli obujati Kekčeve dneve in je agencija Julijana uredila Kekčevo deželo, so k sodelovanju povabili tudi njo. Kot pravi, je oblekla staro obleko, si nadela širok slamnik, vzela košaro in vanjo nabrala cvetoč bezeg. »Pa sem začela pripovedovati, da sem prišla z Vitranca, kjer imam svojo 'črno vopo' …« Skoraj deset let je hodila v Kekčevo deželo in otroci so ob njej spoznavali pristen, domač kranjskogorski govor, v katerem jim je razlagala zdravilno moč rožic in zelišč, jim dajala življenjske nasvete in pripovedovala stare zgodbe in dogodivščine. Še pri osemdesetih je delala kot Pehta tudi po ves dan. Ko je to le postalo prenaporno, so ji v domači hiši uredili Pehtino kamro, kjer so jo obiskovali otroci. V teto Pehto se rada preobleče še danes, čeprav je dopolnila devetdeset let. Povabijo jo, ko v Kranjski Gori počitnikujejo otroci, gostuje po hotelih, medse jo radi povabijo tudi starejši. Včasih s seboj prinese Pehtine kapljice, spet drugič zdravilni čaj v posebnih vrečkah, ki jih še vedno šiva sama. Kljub častitljivi starosti je namreč Marica čila, polna energije in izvrstnega spomina. Še vedno plete, si kakšno stvar zašije, bere knjige, najraje pa rešuje križanke. Za življenjsko delo na kulturnem in etnološkem področju je leta 2002 prejela tudi zlati grb Občine Kranjska Gora.